Page 53 - Optimizacija poslovnih in tehnoloških procesov

Validacija meritev 2.5
neuspešne in nekoristne (Neely, Gregory in Platts 1995), kar je vodilo
v napačno prepričanje, da merilni sistemi niso učinkoviti (Brown in
Svenson 1988; Chiesa in Masella 1996; García-Valderrama in Mulero-
-Mendigorri 2005).
Kljub izzivom pri merjenju produktivnosti raziskav in razvoja šte-
vilna podjetja od svojih znanstvenikov ter inženirjev zahtevajo, da pri
razvoju novih postopkov in izdelkov dokazujejo njihovo dodano vred-
nost za podjetje. Sistemi za merjenje in ocenjevanje razvoja se zato
ne uporabljajo več le v nekaterih naprednih podjetjih, temveč posta-
jajo splošna zahteva. To kaže na trend, pri katerem subjektivni ukrepi
za prispevek k razvoju ne zadostujejo več potrebam sodobnega trga
(Kerzner 2011; Lopes, Sousa in Nunes 2015).

2.4 Validacija meritev 2.5
Validacija je dokazovala sposobnost procesov pri doseganju načrto-
vanih rezultatov. Vendar je obstajala bojazen, da v določenih oko-
liščinah ni mogoče ustvariti zanesljive ocene o vsebinski veljavnosti
validacije (Carder in Ragan 2004). Po standardu ISO 9001:2015 (Inter-
national Organization for Standardization 2015) je bilo predpisano,
da morajo podjetja validirati vse PTP, za katere skladnosti procesov
ni mogoče overiti z naknadnim nadzorovanjem in merjenjem. To je
zajemalo procese, pri katerih so se pomanjkljivosti pokazale šele pri
uporabi proizvoda ali izvedbi storitve. Po vsakem opravljenem mer-
jenju je bilo treba izvesti validacijo, ki se je lahko opravila na osnovi
preteklih analiz, meritev, zadržkov, viharjenja možganov in pozna-
vanja problema. Nezadostno poznavanje problema je lahko vodilo v
neustrezno potrditev meritev. Pri razvoju novih izdelkov in tehnolo-
ških procesov se je pogosto zanašalo na omejen nabor meritev, kar
je pomenilo, da je izvršni management (SMT) izvedel validacijo brez
primerjave s prejšnjimi merjenji (Down idr. 2010). Za zagotavljanje
skladnosti meritev z dejanskim stanjem je bilo ključnega pomena, da
so bili v proces merjenja in validacije vključeni posamezniki, ki so bili
seznanjeni s problematiko. Včasih so se rezultati meritev razlikovali
od pričakovanj, kar je analitike lahko spodbudilo k prilagajanju mo-
dela z menjavanjem parametrov. Takšno prilagajanje, znano kot »best
fit«, je predstavljalo tveganje, saj je lahko ustvarjalo lažno ujemanje,
ki ni temeljilo na zanesljivem modelu, ampak na naključju. Prilago-
ditev parametrov je bila smiselna šele po razumevanju razlogov za
odstopanja od pričakovanih rezultatov, kar je preprečevalo zavestno

53