Page 99 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

10.6 Grafije na nekdanjih govornih območjih srbohrvaščine

10.6 Grafije na nekdanjih govornih območjih srbohrvaščine
Zelo pomembna komponenta vsakega jezika je pisava, in ta tudi v jugo-
slovanskem primeru igra veliko vlogo. V času sfrj sta bili na celotnem
srbohrvaškem govornem območju v rabi latinica in cirilica, vendar pri po-
sameznih narodih nista bili vrednoteni enakovredno; v Srbiji in Črni gori
je izrazito prevladovala raba cirilice, na Hrvaškem pa latinice. Tudi v Ma-
kedoniji se je tradicionalno uporabljala in se še uporablja cirilica. Danes je
edina uradna pisava na Hrvaškem latinica, v Srbiji cirilica, v Črni gori obe,
čeprav v zadnjih letih dajejo veliko prednost latinici, zlasti spričo vdora in-
formatike, očitno iz pragmatičnih razlogov. Na ozemlju BiH pa se ohranja
vzporednarabaobeh grafij.

10.7 Nova faza v evoluciji srbohrvaščine
Danes se politike vseh držav bivšega jugoslovanskega prostora izogibajo
terminovhrvatosrbščina,srbohrvaščina, hrvatskosrpski,srpskohrvatski,tu-
di sicer v javnosti vse prej kot zaželenih skovank. Občutljivost tematike je
logično povezana z medsebojnimi spori in vojnami, ki so hudo opustošile
ta del Balkana. Zato je potreben čas, da bodo lahko jezikoslovci z večje dis-
tance, torej brez čustvene vpletenosti, opazovali in opisovali procese, ki se
danes odvijajo v jezikovnih variantah bivšega skupnega prostora. Ne mo-
remo pa zanikati, da se evolucija nekdanje jezikovne realnosti, imenovane
srbohrvaščina, nadaljuje v novo smer. Pravzaprav v nekaterih krogih med
prebivalstvom nekdanje domovine ostaja lingua franca; npr. v medsebojni
komunikaciji med slovenskimi, makedonskimi in albanskimi rojenimi go-
vorci, ki živijo v Sloveniji, Makedoniji ali na Kosovu, pripadniki medvojnih
in povojnih generacij, ki so se v tedanjem sistemu sistematično učili sr-
bohrvaščino le v kratkem osnovnošolskem obdobju, tj. 1−2 leti, oz. služili
vojaški rok v jugoslovanski armadi, v kateri so imeli sicer pravico upora-
bljati tudi svoj materni jezik, toda jezik zapovedi in ukazov je bil srbohr-
vaški. Večina teh govorcev se je površno naučila pogovorne srbohrvašči-
ne in niti zdaleč ni razlikovala hrvaških jezikovnih prvin od srbskih, kaj
šele da bi prepoznavala bosanske ali črnogorske jezikovne posebnosti. Ko
se dandanašnji ti govorci znajdejo v komunikacijskih situacijah z nekda-
njimi hrvaško, srbsko, bošnjaško ali črnogorsko govorečimi sodržavljani,
ki danes to že dolgo niso več, so marsikdaj v zadregi, kar se tiče upora-
be jezika. Največkrat spontano, čeprav s pomisleki, uporabljajo hibridno
jezikovno varianto, ki so jo nekoč bodisi aktivno ali pa pasivno obvlada-
li. Podobno velja tudi v komunikaciji z makedonsko ali albansko govoreči-
mi prebivalci ozemlja nekdanje Jugoslavije, čeravno je v sporazumevanju

97