Page 96 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Sociolingvistična podoba v prostoru nekdanje Jugoslavije

olingvistične situacije tega idioma npr. s statusom moldavščine, uradnega
jezika nekdanje sovjetske republike Moldavije oz. uradnega državnega je-
zika današnje osamosvojene države Republike Moldavije; v rabi pa je tudi
v obmejnih romunskih pokrajinah Besarabiji in Bukovini. Po Skubičevem
poročanju (1988) ji je rusko jezikoslovje od 50. let 20. stoletja pripisovalo
status svojskega romanskega jezika, čeravno ni pravih jezikoslovnih razlo-
gov, da bi imeli moldavščino za kaj drugega kot romunsko narečje (Skubic
1988, 100−101). Rusi so se sklicevali predvsem na to, da se piše s cirilskimi
pismenkami, kar pa še zdaleč ne dokazuje njene svojskosti, kajti do sredi-
ne 19. stoletja so bili vsi romunski dokumenti natisnjeni v cirilici. Gre za
romunsko narečje, ki je bilo dalj časa najpogosteje rabljena varianta literar-
nega in nasploh pisanega jezika na romunskih tleh. Padovanski jezikoslo-
vec Carlo Tagliavini (1972) navaja, da so v Kišinevu leta 1968 objavili prevod
Dantejeve Božanske komedije v cirilici, ki pa je bil kopija prevoda v romun-
ščino tedaj že zdavnaj pokojnega romunskega pesnika Georgea Coşbuca
(1866−1918), objavljenega v Bukarešti med letoma 1925 in 1932 (Tagliavi-
ni 1972, 357−358). Dandanašnji bi takšno početje obsodili kot plagiator-
stvo. Primer pa jasno kaže, da med knjižno romunščino tostran reke Prut
in knjižno moldavščino onstran nje ni pomenljivih razlik. Od izdaje Sku-
bičevega dela je minilo dobrih 30 let; jezikovne diskrepance med uradnima
državnima jezikoma republik Romunije in Moldavije, limba românˇ a in lim-
ba moldoveneascˇ a, so se v tem obdobju verjetno malo poglobile, saj politični
jezikovni separatizem gotovo deluje v smeri osamosvajanja moldavščine.
Po Skubičevi (1988, 101) skorajšnji napovedi smo očitno vstopili v obdobje,
ko se mora romanistika ukloniti nejezikoslovnim kriterijem. Podoben za-
ključek pa lahko velja tudi za slavistiko v primeru obravnave črnogorščine.
Težko je v resnici presoditi, kolikšen je delež vsebinskih jezikovnih spre-
memb znotraj vsake izmed jezikovnih variant (nekdanje) srbohrvaščine.
Bolj ali manj so jasne semantične, fonetične in morfosintaktične razmeji-
tve med hrvaščino in srbščino, iz katerih so bili s procesom hibridizacije
ustvarili umetni srbohrvaški jezik. Precej negotovosti pa povzroča razli-
kovanje med bosanščino in srbščino, bosanščino in hrvaščino, še zlasti pa
med srbščino in črnogorščino.¹

¹ Če se ozremo dlje v preteklost, dobimo nesporno potrditev, da je bila zgoraj opisana osnova
hrvaščine plod restandardizacije jezika. Hrvaški jezik je bil namreč prvič standardiziran v
17. stoletju, v obdobju zrinsko-frankopanske dinastije. Tedaj se je kot jezik administraci-
je in intelektualcev po vsej Istri, Dalmaciji, notranjih predelih Hrvaške do dolin Drave in
Mure uveljavila ikavsko-kajkavska različica. Vendar je po usmrtitvi bana Petra Zrimskega
in njegovega svaka Frana Krsta Frankopana v mestu Wiener Neustadt leta 1671 hrvašk eli-

94