Page 98 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Sociolingvistična podoba v prostoru nekdanje Jugoslavije

10.5.2 Pojav jezikovnega policentrizma/pluricentrizma
Del današnjega jezikoslovja sicer srbohrvaščino obravnava kot policentrič-
ni oz. pluricentrični jezik, čigar vitalni proces se pravzaprav nadaljuje, sa-
mo da je pač isti jezik na različnih geografskih območjih različno poimeno-
van. Z zgornjima terminoma namreč označujemo jezike, ki imajo več na-
cionalnih standardnih variant, ki se v določenih točkah medsebojno razli-
kujejo, vendar ne do takšne stopnje, da bi lahko v njih videli svojske jezike
(Kordić 2010, 77).
Mednje sodi večina zelo razširjenih evropskih jezikov: tako o policen-
trizmu/pluricentrizmu govorimo v primeru angleščine, razširjene v obliki
več standardiziranih variant (britanska, ameriška, avstralska, kanadska,
irska angleščina itd.) ali pa v primeru portugalščine (portugalščina, bra-
zilska portugalščina), nemščine (nemščina, avstrijska nemščina, švicarska
standardizirana nemščina ali alemanščina), francoščine (standardna fran-
coščina, standardna kanadska francoščina, standardna švicarska franco-
ščina, belgijska francoščina itd.).
Kordićeva (2010, 78) povzema citat U. Ammona (1995) iz dela Die deut-
sche Sprache in Deutchland, Österreich und der Schweiz: das Problem der na-
tionalen Varietäten, ki govori o tem, da je srbohrvaščina šele z razpadom
skupne države in s tem povezanim nastankom novih centrov manjših dr-
žav na istem ozemlju postala tipičen policentrični jezik, kajti pred tem je
predstavljala edini atipičen policentrični jezik, torej takšen, katerega raz-
lične variante so bile v rabi znotraj iste državne tvorbe.

10.5.3 Prehod od policentrizma k purizmu
Eden glavnih zagovornikov hrvaško-srbskega policentrizma je zelo pri-
znan hrvaški jezikoslovec kroatist, pa tudi vnet politik, profesor Dalibor
Brozović, ki v svojem delu Sociolingvistika prema genetskoj i tipološkoj ling-
vistici (1996) utemeljuje delitev jezikoslovja na tri temeljne veje: genetsko,
tipološko in družbenostno. Brozović je sicer idejo policentrizma glasneje
zagovarjal do obdobja hrvaške osamosvojitve, nato pa se je, kar je logično
glede na dogajanje med zadnjo vojno, bolj usmeril k jezikovnemu purizmu
v hrvaškem jeziku, ki predpisuje dosledno rabo avtentičnih hrvaških prvin
in čim manj srbizmov.
Na prvi pogled se purizem morda zdi nelogična poenostavitev, toda ra-
zvoj slehernega jezika je delno pogojen s političnim razvojem ozemlja, na
katerem se ta jezik govori. Zlasti vojne pogosto močno zaznamujejo jezi-
kovno atmosfero med državami v sporu: jezik napadalca pade v nemilost,
jezik zmagovalca se od njega distancira.

96