Page 104 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Vzhodnoromanska jezikovna sfera nekoč in danes

matskega substrata znotraj sodobne dialektalne hrvaščine, ki je ob boku
beneščine v deželi prevladala po njunem izginotju. Novejšo etapo roma-
nizacije hrvaških čakavskih govorov predstavlja vdor venetizmov po letu
1000. Ta beneška jezikovna plast, il veneto, se je namreč v obdobju stopnje-
vanja moči Serenissime¹ tod udomačila in počasi dušila staro plast vulgar-
ne latinščine, torej dalmatščino, dokler je ni naposled povsem izrinila iz
javnega življenja. Po Skubičevih navedbah naj bi dubrovniško dalmatščino
še v 15. stoletju uporabljali na tamkajšnjem sodišču in v senatu kot ene-
ga uradnih jezikov, poleg beneščine in hrvaščine. Iz leta 1472 datira odlok
raguzejskega senata s pozivom, da je v senatu treba uporabljati dalmatski
jezik, v izvirniku lingua latina ragusea (str. 128). Odlok, nekakšen klic v si-
li, pravzaprav dokazuje, da je dalmatski jezik v Dubrovniku tedaj bodisi že
onemel ali pa bil tik pred izumrtjem (str. 128). Raziskovanje dalmatščine
je zaradi pomanjkanja virov zelo otežkočeno. Za poznavanje ragusana so
poleg toponimov in izposojenk v dialektalni hrvaščini najzaslužnejši sre-
dnjeveški arhivski dokumenti s konca 14. stoletja, med katerimi prednja-
čijo trgovska pisma. Nekaj drobnih, a dragocenih informacij romanistika
dolguje tudi toskanskemu humanistu Philippusu de Diversisu, ki je bil le-
ta 1440 direktor gimnazije v Dubrovniku. Dlje skozi zgodovino, do konca
19. stoletja, se je borila za preživetje veljotščina oz. romanščina na otoku
Krku. Podobo veklisuna najbolje zrcalijo pripovedi zadnjega govorca te va-
riante z domačim imenom Tuone Udaina, detto burbur oz. italianizirano
inačico Antonio Udina, umrlega leta 1898. Istrski jezikoslovec italijanske-
ga rodu Matteo Bartoli jih je zbral in objavil v pionirskem delu o dalma-
tščini pod naslovom Das Dalmatische, Altromanische Sprachreste von Veglia
bis Ragusa und ihre Stellung in der Apennino-Balkanischen Romania leta 1906
(str. 129). Po poročanju hrvaškega raziskovalca Petra Skoka pa potomci po-
slednjega dediča veljotske govorne tradicije leta 1925, torej četrt stoletja
po njegovi smrti, dalmatsko niso več znali. Navaja pa, da je osemdesetle-
tna otočanka znala še zapeti kakšno veljotsko pesem (Skubic 1988, 129,
po Skok 1934).

12.1.1 Hipotetični obstoj albanoromanščine
Nekateri jezikoslovci omenjajo tudi tretjo, čeprav ne izpričano varianto
dalmatščine, t.i. albanoromanščino, o kateri pa je težko najti kakršen ko-
li natančnejši podatek; izumrla naj bi, po navajanju belgijskega romanista
Jean-Marie Klinkenberga (1994, 170), v srednjem veku.

¹ Beneške republike.

102