Page 97 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

10.5 Nastanek in razvoj srbohrvaškega hibrida

10.5 Nastanek in razvoj srbohrvaškega hibrida
Če se vrnemo h glavnima tvorcema hibridizirane srbohrvaščine, hrvaščini
in srbščini, ne moremo prezreti mnenja Snježane Kordić (2010), da je di-
vergentnost med tema jezikoma v resnici veliko manjša od divergentnosti
znotraj samih hrvaških narečnih skupin (Kordić 2010, 76). Kar pa se tiče
procesa hibridizacije hrvaščine in srbščine, naj zgolj omenimo, da je ta po
korakih potekal že od sredine 19. stoletja dalje, in sicer od dunajskega knji-
ževnega sporazuma leta 1850, v okviru katerega so hrvaški in srbski lite-
rati ter en slovenski predstavnik postavili temelje poenotenega hrvatsko-
srbskega jezika. Sporazum je nastal kot rezultat dejavnosti v panslavizem
usmerjenega ilirskega gibanja.
Vodja gibanja Ljudevit Gaj je med letoma 1830 in 1850 kot pisavo sku-
pnega južnoslovanskega jezika standardiziral latinico in osnoval pravopis
na osnovi novoštokavščine, tj. vzhodnohercegovskih govorov. Konec 19.
stoletja so hrvatski vukovci, skupina hrvaških filologov pod vodstvom To-
mislava Maretića, ijekavsko novo štokavščino podprli kot okvir hrvaškega
knjižnega jezika. Ta filološki krog je sledil konceptu vukovcev, srbskih filo-
logov, ki so razvijali vizijo Vuka Stefanovića Karadžića, reformatorja srb-
skega knjižnega jezika in utemeljitelja srbskega črkopisa cirilice, ki se je
pri standardiziranju pisave naslanjal na češko abecedo Jana Husa in raz-
mišljanja dresdenskega jezikoslovca Johanna Christopha Adelunga (Badu-
rina 2011, 70−74).

10.5.1 Zahteva po večji avtonomiji hrvaščine v sfrj
V obdobju sfrj, v poznih 60. letih 20. stoletja, se je trdnost hrvaško srb-
skega jezikovnega hibrida začela majati. V poznih 60. letih objavljena »De-
klaracija o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika« (1967), s katero
skupina hrvaških jezikoslovcev in književnikov pod okriljem Matice Hr-
vatske, Društva književnika Hrvatske in Instituta za jezik Jugoslavenske
akademije znanosti i umjetnosti zahteva večjo avtonomijo hrvaškega jezi-
ka, velja kot pomembna iztočnica za ločitev jezikov, postane pa tudi eden
glavnih mejnikov sodobne hrvaške jezikovne politike.

ta uporabo te jezikovne različice skozi 18. stoletje počasi opuščala. Najplodnejši avtorji v
tem jeziku so bili sam ban Zrimski (Adrianskog mora sirena), Frankopan, Vitezović in avtor
slovarja Belostenec. Sila zanimivo pa je, da se danes ta isti jezik uporablja na internetu kot je-
zik nove čakavsko-kajkavske Wikipedie (chak.vogota.com). Revitalizacija tega jezikovnega
standarda očitno ni umetna, saj je do danes ohranjen v živi besedi med prebivalstvom do-
ločenih delov severozahodne Hrvaške (Buzet, Ozalj, Fužine, nekatere vasi ob Mirni, Kolpi,
Sotli in Mrežnici).

95