Page 90 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Nekaj manj razširjenih jezikov med potomci praslovanščine

italijanskem šolskem sistemu, a se je samostojno izobraževal na področju
knjižne slovenščine;žemladjezačel tudi samustvarjati prozo in poezi-
jo v slovenskem jeziku ter svoja dela objavljati pod psevdonimom Zamej-
ski. Pri tem je naletel na velike simpatije nekaterih slovenskih književni-
kov, npr. nedaleč proč ustvarjajočega sodobnika Simona Gregorčiča, ki ga
je opisal kot »pristnega pevca Benečije« (Povasnica 2004, 4). V notranjosti
slovenskega ozemlja pa so njegovo obsežno literarno delo kritizirali zaradi
dialektizmov, očitali so mu »jezikovno okornost in metrične spodrsljaje«
(str. 4). Zato se mu je na nek način godila krivica; nekateri intelektualci so
ga obravnavali kot obrobnega narečnega pesnika (Specogna, Mizzau in Di
Rito 1974, 11), namesto da bi priznali veličino njegovega obsežnega opusa,
predvsem pa ustvarjalnega duha, ki ga je usmerjal pri njegovem trdem delu
in doživljenjskem urjenju v slovenščini, saj jo je želel obvladati do popol-
nosti. Precejšen del njegovega opusa je pisan tudi v italijanščini, v kateri se
je počutil samozavestnejšega, a navzlic temu je imel zanj prednost materni
jezik, v čemer je ostal neuklonljiv ne glede na očitke svojih sodobnikov. Kot
lahko beremo v dvojezični knjižici IvanTrinko, pravipesnikBeneškeSlovenije
= il vero poeta della Slavia italiana (Povasnica 2004, 4), je bil velik slovano-
fil,učilsejesrbohrvaščino,češčino,poljščino, ruščino.Spričoljubeznido
celotnega slovanskega sveta, ki jo je izpovedoval v svojih spisih, so mu oči-
tali vseslovanstvo. Vendar je Trinku prav ta jezikovna podkovanost očitno
omogočila intenzivne stike s številnimi evropskimi učenjaki, med najpo-
membnejšimi so bili stiki z Baudouinom de Courtenayjem. Trinkovi pre-
vodi iz slovenščine in drugih slovanskih jezikov v italijanščino pomenijo
bogat prispevek k prepoznavnosti slovenske in drugih slovanskih književ-
nosti v Italiji.

9.4.4 Identiteta Beneških Slovencev/Benečanov
Za razliko od prebivalcev osrednje Slovenije, ki slovenske prebivalce Fur-
lanije - Julijske krajine imenujejo Beneški Slovenci, pa njihovi slovenski
sosedje v Posočju zanje raje uporabljajo termin Benečani, zato pa se mar-
sikdaj soočajo s problemom razlikovanja med prebivalci Beneške Sloveni-
je in prebivalci italijanske dežele Benečije/Veneta, kajti slednji se v knjižni
slovenščini prav tako imenujejo Benečani. Govorimo torej lahko o dvojnem
pomenu istega etnonima, toda zgolj v ozkem okviru slovenskega prostora.
Podobno kot del njihovih severnih rojakov Rezijanov tudi nekateri Bene-
ški Slovenci bolj ali manj zadržano priznavajo svojo slovensko identiteto
in vztrajajo, nedvomno pod dolgotrajnim in grozečim vplivom italijanskih
oblasti, delno pa tudi spričo nagnjenosti k mistificiranju svojih korenin, pri

88