Page 34 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 34

Opredelitev pojma manj razširjeni jeziki


                  znama Ethnologue za leto 2013 suče okoli 4 mio, s številom pripadnikov
                  močne litovske diaspore vred (Ethnologue b.l.e). Slednja je prisotna v ve-
                  čini bližnjih držav, tj. v Latviji, Belorusiji, Rusiji, Estoniji, na Poljskem in
                  Švedskem, in tudi onstran Atlantika, v zda, Argentini in Braziliji. Številka
                  presega število uporabnikov večine evropskih mrj, torej lahko govorimo
                  o mejnem primeru. Sicer pa spodnja meja števila uporabnikov jezika, na
                  osnovi katere bi lahko matematično natančno začrtali kriterij pripadnosti
                  kategoriji mrj, ni postavljena niti ni smiselna. Slabša prepoznavnost jezi-
                  ka v širšem evropskem globaliziranem okolju pa litovščino vsekakor poti-
                  ska v ozadje, zategadelj bi jo bilo morda pravilneje uvrstiti med manj po-
                  znane evropske jezike. Politično ozadje, torej prehod iz nekdanje Litovske
                  sovjetske socialistične Republike leta 1990 – bila je prva izmed treh bal-
                  tiških državic, ki se je odcepila od Sovjetske zveze, slednja je njeno neod-
                  visnost priznala šele leto kasneje –, je podobno kot v primeru estonščine
                  tudi v sociolingvističnem razvoju litovščine igralo pomembno vlogo. Tudi
                  v Litvi se je morala namreč po osvoboditvi izpod sovjetskega režima ru-
                  ščina zadovoljiti s statusom tujega jezika. V sovjetskem obdobju litovščini
                  resda ni bil odvzet uradni status jezika, pridobljen leta 1918 s prvo raz-
                  glasitvijo neodvisnosti Litve, ki je trajala le dobrih 20 let, tj. do leta 1940,
                  ko jo je Stalin ponovno anektiral. Ostala je v senci ruščine in na književ-
                  nike je sovjetska državna politika izvajala pritiske, da so morali pisati v
                  cirilici, tako da so zgolj v diaspori živeči litovski avtorji v tem času ustvar-
                  jali v latinici, izvirni litovski grafiji z 32 črkami. Po poročanju Encyclopædie
                  Britannice Katekizem, prva v litovščini natisnjena knjiga leta 1547, priha-
                  ja izpod peresa protestantskega pisca Martynasa Mažvydasa (1510−1563),
                  leta 1701 pa je nastal litovski prevod Novega testamenta (Encyclopædia Bri-
                  tannica b.l.). Isti vir navaja naslov prvega litovskega slovarja, naslovljene-
                  ga Pirmasis lietuviu˛ kalbos žodynas, Dictionarum trium linguarum (1629), in
                  njegovega avtorja Konstantinasa Širvydasa (1579−1631); navaja tudi prvi
                  moderni litovski časopis z naslovom Aušra, poslovenjeno Zarja, katerega
                  ustanovitelj je bil oče litovskega narodnega preporoda Jonas Basanovičius
                  (1851−1927); list je začel izhajati leta 1883.

                  1.6.17 Boj za prepoznavnost litovščine
                  Največjemu dosedanjemu litovskemu ekspertu za področje »litvanisti-
                  ke«,¹⁷ Zigmasu Zinkevičiusu (1925−2018), profesorju jezikoslovja na uni-


                ¹⁷ Avtor pričujočega dela predlaga uporabo izraza, skovanega po analogiji s slovenskimi ter-
                  mini istega tipa, npr. anglistika, francistika, nemcistika ipd., ni pa našel potrjene ustreznice


                  32
   29   30   31   32   33   34   35   36   37   38   39