Page 166 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika

čja, spočetka v Francijo, nato še v druge države, preko raznih meddržavnih
sporazumov, podpisanih pod krinko dobrega meddržavnega sodelovanja,
s čimer se je v resnici nameravala v čim večji meri otresti tako furlansko
kot slovensko govorečega prebivalstva. Izpraznjen prostor je nato poseli-
la s prebivalstvom iz južnih predelov Italije, ki mu je tod omogočila boljši
ekonomski status in ugodnejše življenje. Tako naj bi med letoma 1871 in
1960 odšlo v tujino približno 18.000 ljudi letno, v manj kot stoletju torej
1.800.000 ljudi (D’Aronco in Cisilino 2012, 32). D’Aronco se v intervjuju
spominja naslova posebne Marchetove rubrike Patrie iz povojnega časa,
naslovljene Doi milions di furlans pal mont, it. Due milioni di friulani nel mon-
do, citira pa tudi ironične verze Leonarda Zanierja, poeta furlanskih emi-
grantov in sindikalista karnijskega rodu, umrlega leta 2017 v švicarskem
kantonu Ticino: »libars di scugnî lâ«, it. »liberi di dovercene andare« (str.
32), sln: »Dana jim je bila pravica, da morajo oditi.« O načrtnem čiščenju
neitalijanske populacije ob severovzhodni italijanski meji, katerega cilja v
visokih političnih krogih sta bila izgon furlansko in slovensko govoreče po-
pulacije ter zapolnitev izpraznjenega prostora s priseljenci iz italijanskega
škornja, da bi na ta način obmejno območje popolnoma italijanizirali, je
dosti napisanega tudi v poglavju o osamosvojenem nediškem narečju v že
omenjanem delu Mračna leta Benečije. Meddrugimlahko v njemprebere-
mo, da (Zuanella, Gorjup Posinković in Qualizza 1998, 45–46)

se je italijanska vlada obvezala poslati v Belgijo določeno število de-
lavcev (rudarjev), v zameno pa bi dobila pravico do določene količine
premoga za potrebe domačega gospodarstva. To pogodbo je bilo tre-
ba za vsako ceno spoštovati. Verjetno je državni aparat določil tudi
območja, »bazene«, iz katerih črpati delovno silo in jo pošiljati v Bel-
gijo, najstrožje pa je bilo treba ob vsem tem spoštovati določila o šte-
vilu delavcev in časovne termine, v katerih celotno operacijo izpeljati.
Eden teh »bazenov« so bile tudi Nadiške doline.

V nadaljevanju pa preberemo razlago (str. 47):

Pod krinko gospodarske emigracije so iz teh krajev povsem zakonito
izselili tudi vse tiste posameznike, ki naj bi bili »nevarni« za državo
(titoiste, slovanofile itd.) ali bi ji lahko na tem območju povzročali
kakršnekoli težave. Glede na velikost območja in število prebivalcev
je v primerjavi s preostalo regijo iz Nadiških dolin odšlo v Belgijo za
rudarje zagotovo največje število ljudi [...] Zato lahko trdimo, da so

164