Page 127 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

16.3 Narečna razcepljenost marilenghe

oživlja to staro narečje in mu po dolgem času povrne njegov blišč. V nek-
danjem Trstu naj bi po besedah furlanskega zgodovinarja in vélikega borca
za furlansko avtonomijo Gianfranca D’Aronca il tergestino predstavljal ce-
lo aristokratski jezik, uporabljalo naj bi ga, kot pravi v svojem intervjuju
o Furlaniji, njenem jeziku, kulturi in identiteti njenega prebivalstva, pod
okriljem Messaggera Veneta, izdanim leta 2012 v obliki knjige Sorestants e
sotans: intervista sul Friuli, 13 tržaških plemiških družin: »“Lis tredis fame-
is,” come si definivano le tredici famiglie nobili della città« (D’Aronco in
Cisilino 2012, 46). Med drugimi raziskavami o narečju mesta Milje, it. Mu-
ggia,frl. Mugle,pajeleta1981izšel Il dizionario del dialetto muglisano, čigar
avtorja sta Diomiro Zudini in Pierpaolo Dorsi.

16.2.2 Prisotnost marilenghe v diaspori
K preživetju jezika močno pripomore furlanska diaspora, ki vztrajno ohra-
nja svoj marilenghe, sln. materni jezik, sicer pa z izrazom rojeni govorci fur-
lanščine v medsebojni komunikaciji redno označujejo svoj domači govor.
Jezik ohranjajo zlasti emigranti v okolici Craiove v Romuniji ter zdomci
in njihovi potomci v Argentini, delno pa tudi v Braziliji, zda, Kanadi in
Avstraliji.

16.3 Narečna razcepljenost marilenghe
Izrednanarečna raznolikost po enistranibogatífurlansko jezikovnode-
diščino, po drugi pa predstavlja enega glavnih problemov pri procesu nor-
miranja jezika. V grobem se marilenghe deli na dva narečna sklopa, to so
zahodni in osrednje-vzhodni govori, frl. il furlan di ca e di là da l’aghe (dal
Tiliment), torej furlanščina tostran in onstran reke, pri čemer je za govorce
samo po sebi umevno, da gre za reko Tagliamento, osrednji vodotok v fur-
lanskem geografskem prostoru. Il friulano occidentale ali concordiese se po-
temtakem uporablja na ozemlju desno, il friulano centro-orientale pa levo
od vodotoka (Vicario 2011, 91). Takšna delitev je rezultat natančnih opa-
žanj medsebojne konvergentnosti oz. divergentnosti furlanskih govorov
jezikoslovca Giuseppeja Francescata, popisanih v knjigi Dialettologia friu-
lana leta 1966. Opisane ugotovitve je na podlagi novih raziskav potrdil nje-
gov naslednik Giovanni Frau v delu I dialetti del Friuli leta 1984. Ne smemo
prezreti za obravnavano tematiko sicer manjšega, a dragocenega prispevka
»Inchieste sul confine dialettale tra il veneto e il friulano« Helmuta Lüdtke-
ja (1957). Delitev v glavnem sovpada z mejno črto med škofijama, kakršna
se je zarisala že v obdobju antike: ozemlje zahodne škofije Concordie, tj. po-
dročje današnjega Pordenona na eni strani reke, na drugi pa ozemlje oglej-

125