Page 123 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

15.4 Izboljšanje statusa švicarske retoromanščine

pet variant jezika prodira v sodobne šolske učne načrte. Kar se tiče zakono-
daje, so razmere prav tako vse prej kot enostavne, zakoni in predpisi se na-
mreč izmenično objavljajo v več različicah, npr. eno leto v zgornji silvanšči-
ni, eno leto v visoki engadinščini itd. Celo kulturna skupnost Retoromanov
s sedežem v Churu nosi dvojno ime: Lia Rumantscha in Ligia Romontscha.
Čeprav romanč že od leta 1982 velja za skupno normo, se ta uporablja v
glavnem v administraciji, medtem ko v šolah v različnih delih kantona po-
učujejo različne jezikovne standarde, zategadelj je opismenjevanje v tem
jeziku izredno otežkočeno. Od leta 1938 dalje je bila retoromanščina pri-
znana zgolj kot četrti izmed štirih nacionalnih jezikov Helvetske konfede-
racije, ne pa kot uradni. Zahvala za njen vpis v švicarsko ustavo v obdobju
pred drugo svetovno vojno gre plebiscitu švicarskega prebivalstva, ki ga je
po Skubičevih (1988, 142) navedbah pravzaprav sprožil Benito Mussolini s
svojim mračnjaškim govorom v rimskem parlamentu, v katerem je omenil
»romanski živelj onkraj Alp, ki nima nobenih pravic«. Šele zadnjih 30 let, tj.
od leta 1996, pa uživa status četrtega uradnega jezika na državni ravni. Po
podatkih iz leta 2000 znaša skupno število aktivnih in pasivnih govorcev
te skupine alpsko-romanskih govorov dobrih 60.000 (Gross 2004).

121