Page 126 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika

Sodobna furlanščina je naslednica oglejske vulgarne latinščine, to se pra-
vi govorov rimskih kolonov na širšem območju Ogleja, kontaminiranih s
prvinami tamkajšnjega substrata, jezika Karnijskih Galov, ki jih je bila vsr-
kala vase med procesom romanizacije in pokristjanjevanja dežel današnje
Srednje Evrope.

16.2 Furlansko govorno območje
Furlansko govorno območje zajema zajeten del dežele Furlanije - Julijske
krajine med rekami Sočo, Idrijo in Timavom na vzhodu, Livenzo na zaho-
du, severna meja poteka po italijansko-avstrijski državni meji v Karnijskih
Alpah, južnamejapatečeob obali Jadranskega morja med Linjanom in
Oglejem. Gradež, frl. Grau, it. Grado, se uradno nahaja izven meja furlan-
ske jezikovne aree, na stičišču med tržaško beneščino in bizjaščino, dasi-
ravno to priljubljeno tradicionalno obmorsko letovišče Furlanov velja za
bolj furlansko kot je Furlanija sama. Furlanski jezikovni prostor ne ostaja
zaprt znotraj meja fjk, temveč zajema tudi vzhodni del sosednjega Vene-
ta, kjer se razvija ob boku beneščine. Furlanski koinè, na katerem temelji
današnji proces standardizacije jezika, je osnovan na govorih osrednjega
dela prostora, tj. na liniji Udin-Glemone-San Denêl-Codroip, sln. Videm-
Humin-San Daniele-Kodroip. Gre za jezikovni vzorec, ki ga v svojih lite-
rarnih delih uporabljata osrednji literarni osebnosti 17. stoletja, pesnika
Ermes di Colorêt/Colloredo (1622–1692) in Eusebio Stella (1610–1671). Na
jugovzhodu se furlanščina prepleta z bizjaško varianto beneščine, ben. il
bisiàc, in tržaškovariantobeneščine, it. il triestino, ki živita v nekakšnem
sožitju, čeprav se med seboj prepletata.

16.2.1 Furlanščina v Trstu in Miljah
O prisotnosti furlanščine do začetka 19. stoletja kot enega izmed govorje-
nih jezikov v Trstu in Miljah, arhaičnih furlanskih govorih imenovanih il
tergestino³in il muglisano⁴ pa med drugim priča v tržaški Katedrali sv. Ju-
sta ohranjeno besedilo I dialoghi piacevoli in dialetto vernacolo triestino. Gre
za sedem »prijetnih pogovorov« v starem furlanskem tržaškem narečju s
prevodom v italijanščino iz leta 1828. Avtor dela je tedanji tamkajšnji cer-
kovnik Don Giuseppe Mainatti. Kot zanimivost omenimo sodobno pesni-
ško zbirko De arzènt zù (D’argento scomparso), poesie in tergestino bizjaške-
ga pesnika Ivana Crica iz leta 2008. Pesnik v verzih z izrednim občutkom

³ Kasneje izpodrinjenih z beneškim triestinom.
⁴ Treba ga je ločiti od sodobnega beneškega muggesana.

124