Page 128 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 128

Furlanščina: primer manj razširjenega in manjšinskega jezika


                  ske škofije. Francescato (1966) in Frau (1984) pa znotraj osrednje-vzhodne
                  skupine govorov oddvojita še eno dialektalno varianto, tj. severno ali kar-
                  nijsko (Tumieç). Slednja pokriva območje, ki je spadalo pod škofijo Iulium
                  Carnicum, tj. današnji furlanski Zui oz. italijanski Zuglio (Vicario 2011, 91).
                    Pri še natančnejšem prerezu pa v resnici govorimo o štirih narečnih sku-
                  pinah, kajti poleg zgoraj definiranih zahodne furlanščine (Pordenon) in
                  karnijščine (Tumieç) se osrednje-vzhodna skupina nadalje deli na osrednje
                  furlanske govore (Udin) in vzhodne ali goriške ter obsoške furlanske govo-
                  re (Gurize) (Vicario 2011, 91).


                  16.3.1  Tesen stik med furlanskimi govori in govori v jezikovni
                         soseščini

                  Težko je potegniti natančno zahodno razmejitveno črto med furlanskimi
                  govori in beneščino na obrobnih tleh fjkin dežele Veneto, sln. Beneči-
                  je. Sicer pa dežela fjkkot celota zrcali resnični etnično-jezikovni mozaik.
                  Pravzaprav po celi deželi težko najdemo kotičke, v katerih ni prisotna di-
                  glosija, v mnogih sredinah furlanske družbe je multilingvizem normalen
                  vsakdanji pojav. Prisotnost osamosvojenih slovenskih narečij in standar-
                  dne slovenščine na vzhodu ter jugovzhodu dežele, osamosvojenega nem-
                  škega narečja v Kanalski dolini, Saurisu, Sappadi in Timàvu, beneščine na
                  zahodu in v večjih mestih, zgoraj omenjenih izstopajočih beneških narečij
                  na območjih med Gorico in Tržičem, tj. bizjaške variante ter govorov gra-
                  deške lagune, pomeni izredno pestro jezikovno atmosfero, ki je kronana s
                  standardno italijanščino kot veznim členom, pravzaprav linguo franco zno-
                  traj dežele. V določenih delih dežele seprepleta tudi po pet jezikovnih enot,
                  npr. na območju Bisiaccarie, kjer domujejo bizjaška beneščina, tržaška be-
                  neščina, obsoška furlanščina, slovenščina in standardna italijanščina.


                  16.3.2 Furlanski historično-jezikovno-etnografski atlas
                  Poleg Lüdtkeja, Francescata in Fraua je imel v zvezi z razvojno potjo fur-
                  lanske dialektologije veliko vlogo tudi padovanski jezikoslovec Giovanni
                  Battista Pellegrini (1921–2007), glavni urednik in avtor uvoda v Furlan-
                  ski historično-jezikovno-etnografski atlas, v italijanskem izvirniku Atlante
                  Storico Linguistico Etnografico Friulano (aslef), izdan v šestih knjigah med
                  letoma 1972 in 1986. Slednji predstavlja prvi atlas katerega koli regionalne-
                  ga jezika na ozemlju celotne Italije in je zatorej služil kot vzorec za nastaja-
                  nje analognih del s področja lingvistične geografije v državi (Vicario 2011,
                  78–79).


                  126
   123   124   125   126   127   128   129   130   131   132   133