Page 121 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

15.2 Ladinsko vprašanje

praktično usmerjenem znanstvenem učbeniku o romanskem jezikoslovju
Manuel pratique de philologie romane (1971) avtor kot prednost predlagane-
ga termina opredeli njegov poudarek na heterogenosti obravnavanih sku-
pin govorov (Bec 1971, 311–312). Becovim smernicam sledijo nekateri jezi-
koslovci s francoskega govornega območja, tako se termina rhéto-frioulan
dosledno poslužuje sodobni belgijski akademik Jean-Marie Klinkenberg
vknjigi Des langues romanes (1994, 189–197). Klinkenberg sicer opozarja
tudi na povezanost nekaterih izmed teh govorov z galoromansko jezikov-
no sfero, zlasti na fenomene, ki si jih romanč deli s frankoprovansalščino
(str. 189–190). Trodimenzionalni romanski jezikovni blok v Alpah naj bi
bil nekoč spajal zahodno- in vzhodno romansko sfero, ki pa so jo prekinili
Lombardi, Alemani in Bavarci s svojimi zasedbami posameznih vmesnih
predelov teh ozemelj in na ta način razbili verigo romanskega jezikovne-
ga prostora (str. 192), ki se je bil raztezal od Galije, tj. današnje Francije,
vse do istrskega polotoka. Močno nasprotovanje hipotezi o predlagani je-
zikovnicelotisepojavi s strani Carla Salvionija (1858–1920), jezikoslovca
iz švicarskega Ticina, avtorja dela Ladinia e Italia (1917), in Carla Battistija
(1882–1977), italijanskega filologa iz Tridenta, ki isto tematiko obravnava v
delu Storia della questione ladina (1937). Battisti v švicarskem romanču vidi
podaljšek lombardskega narečja, glede furlanščine trdi, da ta predstavlja
skrajno severno varianto beneščine, dolomitsko ladinščino pa opredeli kot
tridentinsko beneščino (Skubic 2006, 16–17, po Battisti 1937). Hipotezo o
ladinski ali retoromanski celoti je po poročanju Paole Benincà Ferraboschi
(1973, 121–132) z univerze v Padovi zavračal tudi skoraj celoten padovanski
jezikoslovni krog, s Carlom Tagliavinijem (1903–1982) in uglednim pro-
fesorjem Gian Battisto Pellegrinijem (1921–2007) na čelu. V nasprotju s
skeptičnimi pogledi italijanskih jezikoslovcev so romanisti na avstrijskih,
švicarskih in nemških univerzah še naprej ostali zvesti ideji o jezikovni
enotnosti tega romanskega ozemlja. Sicer se tudi nekateri sodobni italijan-
ski jezikoslovci strinjajo, da lahko s striktno sinhronega vidika jezikovni
trio na nek način izvzamemo iz severnoitalijanske jezikovne sfere, medtem
ko jim diahrono gledanje tega nikakor ne dopušča, kajti določene jezikovne
značilnosti, ki jih Ascoli izpostavlja kot izstopajoče specifičnosti teh treh
enot, tolmačijo kot skupne jezikovne fenomene celotne Gallie Cisalpine. V
resnici naj bi bile znane tudi lombardskemu, piemontskemu, nekatere be-
neškemu ali celo ligurskemu narečju. Profesor Federico Vicario (2011, 101)
z videmske univerze poskuša vzpostaviti konsenz med sprtima stranema
z besedami, da je treba upoštevati obe viziji in vsakemu taboru priznati
svoj prav. Po njegovem mnenju ni mogoče zanikati veznih elementov, ki so

119