Page 370 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 370
a Hofman
– Upoštevajte, da želimo z uporabo IKT pri učencih spodbujati razvijanje
kompetenc za 21. stoletje.
Prednosti rabe IKT pri pouku angleščine navaja tudi Zavašnikova (2008,
11): »Raznolikost medijev in tehnologij za učenje in poučevanje je omogo-
čila, da so učenci vse bolj izpostavljeni ›avtentičnemu‹ tujemu jeziku, imajo
večji dostop do različnih virov informacij in tudi komunicirajo v tujem jeziku.
V razredu IKT omogoča večjo osredinjenost pouka na učenca in prispeva k
razvoju učenčeve avtonomije.« Pri uresničevanju ciljev predmeta UN za an-
gleščino zahteva tudi, naj bo »pri poučevanju angleščine učenec enakovre-
den sogovornik« ter naj »kakovostna povratna informacija učence usmerja
v izboljševanje njihovega dela in izdelkov« (str. 14). Učenci zato prevzemajo
soodgovornost za svoje učenje in znanje ter se samoorganizirajo, postajajo
avtonomni.
Samovrednotenje, vrstniško vrednotenje učencev in povratna
informacija
Samovrednotenje, vrstniško vrednotenje učencev in povratna informacija so
elementi formativnega spremljanja, ki neposredno uresničuje cilje UN, saj
učenec postane enakovreden sogovornik. Raba IKT pa omogoča večjo osre-
dinjenost pouka na učenca ter prispeva k avtonomnosti učenca.
Samovrednotenje je zmožnost realne presoje lastne uspešnosti; učenci
pregledajo dokaze o doseganju namenov učenja in jih primerjajo s krite-
riji uspešnosti, nato pa se odločijo o nadaljnjih korakih (Holcar Brunauer idr.
2016). Razvijajo zmožnost kritičnega mišljenja, argumentiranja, hkrati se učijo
realno ovrednotiti učinkovitost poti do uspeha, torej pridobivajo nadzor nad
zelo pomembnim področjem svojega življenja – šolsko uspešnostjo. Kritično
vrednotenje šolskega dela pa vodi do prihodnje zmožnosti realne presoje
življenjskih izzivov, samostojnega odločanja in prevzemanja odgovornosti
za svoje odločitve (Holcar Brunauer idr. 2016).
Učenčevo samovrednotenje in vrstniško vrednotenje sta v pomoč tudi uči-
telju, saj mu pomagata načrtovati pouk v skladu s potrebami učencev. Če se
učitelj odziva na informacije, ki jih pridobi v procesu samovrednotenja, mu
bodo učenci zaupali in z njim sodelovali tudi v prihodnje (Holcar Brunauer
idr. 2016). Opažamo, da učenci ob tovrstnem načinu dela tudi lažje sprejmejo
oceno, v kolikor je dejavnost namenjena ocenjevanju. Razumejo, zakaj so do-
bili določeno oceno, kaj bi morali spremeniti pri svojem delu, da bi pridobili
boljšo. Samovrednotenje in vrstniško vrednotenje uporabljamo pri različnih
dejavnostih, da jih učenci ne povezujejo z ocenjevanjem.
370
– Upoštevajte, da želimo z uporabo IKT pri učencih spodbujati razvijanje
kompetenc za 21. stoletje.
Prednosti rabe IKT pri pouku angleščine navaja tudi Zavašnikova (2008,
11): »Raznolikost medijev in tehnologij za učenje in poučevanje je omogo-
čila, da so učenci vse bolj izpostavljeni ›avtentičnemu‹ tujemu jeziku, imajo
večji dostop do različnih virov informacij in tudi komunicirajo v tujem jeziku.
V razredu IKT omogoča večjo osredinjenost pouka na učenca in prispeva k
razvoju učenčeve avtonomije.« Pri uresničevanju ciljev predmeta UN za an-
gleščino zahteva tudi, naj bo »pri poučevanju angleščine učenec enakovre-
den sogovornik« ter naj »kakovostna povratna informacija učence usmerja
v izboljševanje njihovega dela in izdelkov« (str. 14). Učenci zato prevzemajo
soodgovornost za svoje učenje in znanje ter se samoorganizirajo, postajajo
avtonomni.
Samovrednotenje, vrstniško vrednotenje učencev in povratna
informacija
Samovrednotenje, vrstniško vrednotenje učencev in povratna informacija so
elementi formativnega spremljanja, ki neposredno uresničuje cilje UN, saj
učenec postane enakovreden sogovornik. Raba IKT pa omogoča večjo osre-
dinjenost pouka na učenca ter prispeva k avtonomnosti učenca.
Samovrednotenje je zmožnost realne presoje lastne uspešnosti; učenci
pregledajo dokaze o doseganju namenov učenja in jih primerjajo s krite-
riji uspešnosti, nato pa se odločijo o nadaljnjih korakih (Holcar Brunauer idr.
2016). Razvijajo zmožnost kritičnega mišljenja, argumentiranja, hkrati se učijo
realno ovrednotiti učinkovitost poti do uspeha, torej pridobivajo nadzor nad
zelo pomembnim področjem svojega življenja – šolsko uspešnostjo. Kritično
vrednotenje šolskega dela pa vodi do prihodnje zmožnosti realne presoje
življenjskih izzivov, samostojnega odločanja in prevzemanja odgovornosti
za svoje odločitve (Holcar Brunauer idr. 2016).
Učenčevo samovrednotenje in vrstniško vrednotenje sta v pomoč tudi uči-
telju, saj mu pomagata načrtovati pouk v skladu s potrebami učencev. Če se
učitelj odziva na informacije, ki jih pridobi v procesu samovrednotenja, mu
bodo učenci zaupali in z njim sodelovali tudi v prihodnje (Holcar Brunauer
idr. 2016). Opažamo, da učenci ob tovrstnem načinu dela tudi lažje sprejmejo
oceno, v kolikor je dejavnost namenjena ocenjevanju. Razumejo, zakaj so do-
bili določeno oceno, kaj bi morali spremeniti pri svojem delu, da bi pridobili
boljšo. Samovrednotenje in vrstniško vrednotenje uporabljamo pri različnih
dejavnostih, da jih učenci ne povezujejo z ocenjevanjem.
370
