Page 249 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 249
Ključne smernice postavitve optimalne mereže sekundarne zdravstvene dejavnosti 249
majo specifični dejavniki mreže zdravstvenega varstva, kar pomeni, da se
lahko osredotočijo zgolj na posamezen del prikazanega modela, ki pona-
zarja možen način raziskovanja posameznih vrst dejavnikov. Model raz-
iskovanja mreže zdravstvenega varstva je zasnovan tako, da ga je mogoče
uporabiti kot celoto, hkrati pa je mogoče uporabiti zgolj njegove posa-
mezne dele, ki ponazarjajo možen način raziskovanja posamezne skupine
dejavnikov mreže zdravstvenega varstva.
Mrežo zdravstvenega varstva je mogoče oblikovati na način, da preu-
čujemo učinkovitost in uspešnost zdravstvenega varstva. V prvem kora-
ku je treba preučevati odnos med inputi in outputi v obliki zdravstvenih
storitev, o čemer govori ekonomska učinkovitost izvajalcev zdravstvenega
varstva. Ekonomska učinkovitost se oblikuje v obliki tehnične, alokacij-
ske in stroškovne učinkovitosti. Tehnična učinkovitost govori o maksimi-
ranju odnosa med količinskim obsegom outputa in količinskim obsegom
inputov. Alokacijska učinkovitost govori ustrezni kombinaciji med inpu-
ti glede na njihove cene, pri čemer je treba inpute kombinirati na način, da
omogočajo proizvodnjo z najnižjimi možnimi stroški. V tem primeru bo
proizvajalec izbral takšno kombinacijo proizvodnih dejavnikov, da bodo
stroški na enoto proizvoda najmanjši. Stroškovna učinkovitost je oprede-
ljena kot produkt med tehnično in alokacijsko učinkovitostjo. Stroškov-
na učinkovitost je dosežena le, če proizvajalec uporablja najmanjšo možno
količino inputov ter če inpute kombinira tako, da omogoča proizvodnjo
določenega obsega outputa z najnižjimi možnimi stroški.
V drugem koraku je pri raziskovanju mreže zdravstvenega varstva
smiselno opredeliti optimalno velikost izvajalcev zdravstvene dejavno-
sti. Pri tem je glede na lastninsko strukturo in razmere, v katerih delu-
jejo izvajalci zdravstvene dejavnosti, smiselno uporabili mikroekonom-
sko teorijo, ki je v bistvu v ozadju tudi skoraj vseh drugih teorij optimalne
velikosti. Optimalno velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti je treba
opredeliti na teoretičnih iztočnicah dolgoročne analize teorije proizvo-
dnje in dolgoročne analize teorije stroškov. Razprava o optimalni velikos-
ti ponudnikov namreč spada v razpravo o dolgoročnem ravnotežju izva-
jalcev zdravstvene dejavnosti. Velikost ponudnika je mogoče spreminjati
le, če se domneva, da noben proizvodni dejavnik ni za podjetje fiksen, kar
je v mikroekonomski teoriji definicija dolgega roka. Če je vsaj en dejav-
nik fiksen, ponudnik ne more več izbirati svoje velikosti, saj je ta določena
z obsegom fiksnega dejavnika, in lahko izbira le optimalen obseg proiz
vodnje oziroma dejavnosti ob dani velikosti. Prav tako je pomembno, da
mikroekonomska razlaga optimalne velikosti upošteva domnevo, da po-
nudniki maksimirajo svoj dobiček.
majo specifični dejavniki mreže zdravstvenega varstva, kar pomeni, da se
lahko osredotočijo zgolj na posamezen del prikazanega modela, ki pona-
zarja možen način raziskovanja posameznih vrst dejavnikov. Model raz-
iskovanja mreže zdravstvenega varstva je zasnovan tako, da ga je mogoče
uporabiti kot celoto, hkrati pa je mogoče uporabiti zgolj njegove posa-
mezne dele, ki ponazarjajo možen način raziskovanja posamezne skupine
dejavnikov mreže zdravstvenega varstva.
Mrežo zdravstvenega varstva je mogoče oblikovati na način, da preu-
čujemo učinkovitost in uspešnost zdravstvenega varstva. V prvem kora-
ku je treba preučevati odnos med inputi in outputi v obliki zdravstvenih
storitev, o čemer govori ekonomska učinkovitost izvajalcev zdravstvenega
varstva. Ekonomska učinkovitost se oblikuje v obliki tehnične, alokacij-
ske in stroškovne učinkovitosti. Tehnična učinkovitost govori o maksimi-
ranju odnosa med količinskim obsegom outputa in količinskim obsegom
inputov. Alokacijska učinkovitost govori ustrezni kombinaciji med inpu-
ti glede na njihove cene, pri čemer je treba inpute kombinirati na način, da
omogočajo proizvodnjo z najnižjimi možnimi stroški. V tem primeru bo
proizvajalec izbral takšno kombinacijo proizvodnih dejavnikov, da bodo
stroški na enoto proizvoda najmanjši. Stroškovna učinkovitost je oprede-
ljena kot produkt med tehnično in alokacijsko učinkovitostjo. Stroškov-
na učinkovitost je dosežena le, če proizvajalec uporablja najmanjšo možno
količino inputov ter če inpute kombinira tako, da omogoča proizvodnjo
določenega obsega outputa z najnižjimi možnimi stroški.
V drugem koraku je pri raziskovanju mreže zdravstvenega varstva
smiselno opredeliti optimalno velikost izvajalcev zdravstvene dejavno-
sti. Pri tem je glede na lastninsko strukturo in razmere, v katerih delu-
jejo izvajalci zdravstvene dejavnosti, smiselno uporabili mikroekonom-
sko teorijo, ki je v bistvu v ozadju tudi skoraj vseh drugih teorij optimalne
velikosti. Optimalno velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti je treba
opredeliti na teoretičnih iztočnicah dolgoročne analize teorije proizvo-
dnje in dolgoročne analize teorije stroškov. Razprava o optimalni velikos-
ti ponudnikov namreč spada v razpravo o dolgoročnem ravnotežju izva-
jalcev zdravstvene dejavnosti. Velikost ponudnika je mogoče spreminjati
le, če se domneva, da noben proizvodni dejavnik ni za podjetje fiksen, kar
je v mikroekonomski teoriji definicija dolgega roka. Če je vsaj en dejav-
nik fiksen, ponudnik ne more več izbirati svoje velikosti, saj je ta določena
z obsegom fiksnega dejavnika, in lahko izbira le optimalen obseg proiz
vodnje oziroma dejavnosti ob dani velikosti. Prav tako je pomembno, da
mikroekonomska razlaga optimalne velikosti upošteva domnevo, da po-
nudniki maksimirajo svoj dobiček.
