Page 88 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 88
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
potem iskanje besedila«.5 Toda naj si bo skladateljeva elja povezana z aktualno
dru benokritiènostjo, zbujanjem primarno ritualnega ali poseganjem k transcendenci
ostaja njegov glasbeni stavek v vseh primerih zelo podoben, razpet med modernistiènim in
»starinskim«, med sodobnim in prastarim, med sekularnim in liturgiènim. Toda takšne
razpetosti zborovskih del niso prav niè drugaène kot v skladateljevih inštrumentalnih
delih, njihov osrednji namen pa je prav gotovo vzbujanje poudarjene semantiènosti –
Lebièeva glasba ni sama sebi namen, sicer ne govori strogega programskega »jezika«, pa
vendarle sega èez glasbeno absolutnost, èez larpurlatizem zanimivih ali opojnih
zvoènosti. Izka e se, da semantiènost Lebièevih zborov ne izhaja prvenstveno iz besed,
torej uglasbljenih besedil, temveè pogosto sega onkraj njih v obmoèje skupnega
èloveškega obèutenja sveta in lastne eksistence v njem. To pa razkriva osrednje Lebièevo
razumevanje zborovstva, po katerem je »pesem vselej odsev skupne misli, odsev radosti,
boleèine, upora; – pesem hrabri, zdru uje in razlaga elje posameznika, da zazveni v
zboru kot elje mno iène, kolektive volje. Podoba evropske zborovske preteklosti bi ne
bila popolna, èe ne podèrtamo, kako je zborovstvo vselej povezano z vsakdanjim
ivljenjem.«6 Ali še drugaèe – v sodobnem razsredišèenem svetu izpraznjenega nihilizma
ostaja zborovstvo napol èudaško zavetišèe visokega èloveškega etosa: »Zborovsko petje
je prispodoba obèestvenosti – vsak od pevcev, ki jih bomo poslušali in gledali, se je za
sodelovanje odloèil svobodno in se v korist skupnega muziciranja odpovedal delu svoje
svobode«.7 Znaèilnim Lebièevim napetostnim dvojicam – Lebièev kompozicijski proces
je ujet »med logiko razuma« in »logiko srca«, hkrati glasbo razume kot avtonomno
umetnost, ki nima sporoèilne funkcije, vendar vseeno priznava, da je glasbi »treba vrniti
veè pripovedne moèi, to pomeni ovrednotiti njeno gramatiko in sintakso«,8 dialektiènost
zaznamuje tudi Lebièev odnos med navezanostjo na rodno Koroško in njeno pokrajino ter
odprtostjo za najnovejša dogajanja v svetu, preko ozkih mej domaèe dr ave ter konèno
slogovna razpetost med modernistièno in predmodernistièno govorico, kar bi lahko
razumeli kot postmodernistièno tipiko – se tako pridru uje še zadnja: lastna subjektivnost
nasproti obèestvu mno ice. Zdi se, da razvojna os od Lebièevih najzgodnejših zborovskih
miniatur do poznejših monumentalnih stvaritev vedno bolj poudarja to problematiko –
namesto zborovske zlitost, enotnost vstaja pred nami podoba mno ice kot seštevka
posameznih osebnosti, hkrati pa se zdi ta mno ica vendarle vse bolj ujeta v skupni
nepresihajoèi, a moèno skrivnostni ritual ivljenja in smrti.
5 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, str. 197.
6 Lojze Lebiè, »Zbor v revoluciji«, Naši zbori, 18/2–3 (1966): 18.
7 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 64.
8 Lebiè, Od blizu in daleè, 117.
88
potem iskanje besedila«.5 Toda naj si bo skladateljeva elja povezana z aktualno
dru benokritiènostjo, zbujanjem primarno ritualnega ali poseganjem k transcendenci
ostaja njegov glasbeni stavek v vseh primerih zelo podoben, razpet med modernistiènim in
»starinskim«, med sodobnim in prastarim, med sekularnim in liturgiènim. Toda takšne
razpetosti zborovskih del niso prav niè drugaène kot v skladateljevih inštrumentalnih
delih, njihov osrednji namen pa je prav gotovo vzbujanje poudarjene semantiènosti –
Lebièeva glasba ni sama sebi namen, sicer ne govori strogega programskega »jezika«, pa
vendarle sega èez glasbeno absolutnost, èez larpurlatizem zanimivih ali opojnih
zvoènosti. Izka e se, da semantiènost Lebièevih zborov ne izhaja prvenstveno iz besed,
torej uglasbljenih besedil, temveè pogosto sega onkraj njih v obmoèje skupnega
èloveškega obèutenja sveta in lastne eksistence v njem. To pa razkriva osrednje Lebièevo
razumevanje zborovstva, po katerem je »pesem vselej odsev skupne misli, odsev radosti,
boleèine, upora; – pesem hrabri, zdru uje in razlaga elje posameznika, da zazveni v
zboru kot elje mno iène, kolektive volje. Podoba evropske zborovske preteklosti bi ne
bila popolna, èe ne podèrtamo, kako je zborovstvo vselej povezano z vsakdanjim
ivljenjem.«6 Ali še drugaèe – v sodobnem razsredišèenem svetu izpraznjenega nihilizma
ostaja zborovstvo napol èudaško zavetišèe visokega èloveškega etosa: »Zborovsko petje
je prispodoba obèestvenosti – vsak od pevcev, ki jih bomo poslušali in gledali, se je za
sodelovanje odloèil svobodno in se v korist skupnega muziciranja odpovedal delu svoje
svobode«.7 Znaèilnim Lebièevim napetostnim dvojicam – Lebièev kompozicijski proces
je ujet »med logiko razuma« in »logiko srca«, hkrati glasbo razume kot avtonomno
umetnost, ki nima sporoèilne funkcije, vendar vseeno priznava, da je glasbi »treba vrniti
veè pripovedne moèi, to pomeni ovrednotiti njeno gramatiko in sintakso«,8 dialektiènost
zaznamuje tudi Lebièev odnos med navezanostjo na rodno Koroško in njeno pokrajino ter
odprtostjo za najnovejša dogajanja v svetu, preko ozkih mej domaèe dr ave ter konèno
slogovna razpetost med modernistièno in predmodernistièno govorico, kar bi lahko
razumeli kot postmodernistièno tipiko – se tako pridru uje še zadnja: lastna subjektivnost
nasproti obèestvu mno ice. Zdi se, da razvojna os od Lebièevih najzgodnejših zborovskih
miniatur do poznejših monumentalnih stvaritev vedno bolj poudarja to problematiko –
namesto zborovske zlitost, enotnost vstaja pred nami podoba mno ice kot seštevka
posameznih osebnosti, hkrati pa se zdi ta mno ica vendarle vse bolj ujeta v skupni
nepresihajoèi, a moèno skrivnostni ritual ivljenja in smrti.
5 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, str. 197.
6 Lojze Lebiè, »Zbor v revoluciji«, Naši zbori, 18/2–3 (1966): 18.
7 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 64.
8 Lebiè, Od blizu in daleè, 117.
88
