Page 74 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 74
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
naèela, […], da je namreè glas z besedami morda res najstarejši in najbolj neposreden
instrument, toda ne tak, da bi smeli med vokalnim in instrumentalnim svetom postavljati
pregrajo«.2 Lebiè nas skuša preprièati celo nasprotno, ko trdi, da mu mnogi sicer »radi
pripisujejo èloveške glasove, a tudi jaz se bolje poèutim med instrumenti in velikim
orkestrskim zvokom.«3
Toda še bolj presenetljivo kot takšna anrska uravnote enost na ravni skladateljevega
celotnega opusa je spoznanje, da je Lebiè v vsakem izmed svojih kompozicijskih obdobij
vsem anrom posveèal pribli no enako mero svoje pozornosti (gl. tab. 1). Sam sem
Lebièev opus periodiziral v pet obdobij4 – (1) leta iskanja, prevzemanja znanih
kompozicijskih obrazcev in izrazi (1951–1962/1965), (2) leta »trganja« iz »domaènosti«
in tradicije (1962/1965–1968), (3) obdobje visokega modernizma (1969–1977), (4) èas
prevpraševanja modernistiènih mej (1977–1985) ter (5) individualna izraznost, idejna
izèišèenost, osebna pomiritev modernizma in tradicije (1986–) –, ki nekako po vsebini,
slogovnih znaèilnostih in tudi letnicah sovpadajo s skladateljevim lastnim razloèevanjem
štirih obdobij,5 ki se raztezajo od »šolskih let«, v katerih naj bi okleval med pozno
romantiko in neoklasicizmom, šestdesetih let, za katere naj bi bila znaèilna »zaverovanost
v glasbeni material, strukture, sistematike«,6 po izzvenu študentskih nemirov naj bi se
poveèala dru bena obèutljivost, kar se v glasbi odra a v obliki razredèene teksture,
upoèasnjenega dogajanja in nove melodiènosti, medtem ko v zadnjem obdobju, ki ga
zaznamujejo kriza identitete, sprošèenost in odprtost v razliène glasbene smeri, ne èuti veè
»ovir pri prestopanju estetskih mej tako do ljudske glasbe, stare, zunajevropske glasbe«.7
V vsakem izmed teh obdobij so anri zopet veè ali manj uravnote eni z nekaj znaèilnimi
izjemami. Tako deloma odstopa prvo, »uèno« obdobje, v katerem prevladujeta vokalna in
vokalno-instrumentalna glasba, zato je v tem èasu dele zborov v celotni skladateljski
produkciji veèji. To ne preseneèa – gre za tipièni davek slovenski glasbeni tradiciji, ki je
ob slabših infrastrukturno-institucionalnih pogojih v drugi polovici 19. in tudi prvi
polovici 20. stoletja gojila predvsem zbore, samospeve in klavirsko glasbo, takoj po drugi
svetovni vojni pa so Lebièeve rojstne Prevalje sodile tudi v odmaknjeno okolje in Lebiè
sam priznava, da je simfonièni orkester prviè slišal v ivo, ko mu je bilo šele dvajset let8 –
glasba, ki jo je lahko slišal pred tem, je bila povezan predvsem s tistim, kar je skromno
okolje premoglo: cerkvene orgle in kor, ljudsko in zborovsko petje. Nasprotno pa je Lebiè
nekaj manj pozornosti posveèal zborom v èasu visokega modernima, kar ponovno ne
preseneèa, saj je prav modernizem skušal potrgati vse vezi s tradicijo – na Slovenskem bi
to prav gotovo moralo pomeniti obraèun z zborovskim anrom. Tudi sam skladatelj je leta
1967 poudaril, da »danes le redki skladatelji resno in z današnjimi stilnimi merili še pišejo
za zbore«,9 toda sam se oèitno ni prištel med take, saj je ohranjal kontinuiteto pisanja za
2 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 210.
3 Prav tam, 153.
4 Gregor Pompe, Zveneèa metafizika (Ljubljana: Znanstvena zalo ba Filozofska fakultete, 2014), 33–34.
5 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 131.
6 Prav tam.
7 Prav tam.
8 Matja Barbo, Matija Ogrin in Brane Senegaènik, »Glasba, zveneèa metafizika. Pogovor s skladateljem
Lojzetom Lebièem«, Tretji dan 24/1 (1995): 18.
9 »Naši zborovski dirigenti. Lojze Lebiè«, Naši razgledi 19/1 (1967): 5.
74
naèela, […], da je namreè glas z besedami morda res najstarejši in najbolj neposreden
instrument, toda ne tak, da bi smeli med vokalnim in instrumentalnim svetom postavljati
pregrajo«.2 Lebiè nas skuša preprièati celo nasprotno, ko trdi, da mu mnogi sicer »radi
pripisujejo èloveške glasove, a tudi jaz se bolje poèutim med instrumenti in velikim
orkestrskim zvokom.«3
Toda še bolj presenetljivo kot takšna anrska uravnote enost na ravni skladateljevega
celotnega opusa je spoznanje, da je Lebiè v vsakem izmed svojih kompozicijskih obdobij
vsem anrom posveèal pribli no enako mero svoje pozornosti (gl. tab. 1). Sam sem
Lebièev opus periodiziral v pet obdobij4 – (1) leta iskanja, prevzemanja znanih
kompozicijskih obrazcev in izrazi (1951–1962/1965), (2) leta »trganja« iz »domaènosti«
in tradicije (1962/1965–1968), (3) obdobje visokega modernizma (1969–1977), (4) èas
prevpraševanja modernistiènih mej (1977–1985) ter (5) individualna izraznost, idejna
izèišèenost, osebna pomiritev modernizma in tradicije (1986–) –, ki nekako po vsebini,
slogovnih znaèilnostih in tudi letnicah sovpadajo s skladateljevim lastnim razloèevanjem
štirih obdobij,5 ki se raztezajo od »šolskih let«, v katerih naj bi okleval med pozno
romantiko in neoklasicizmom, šestdesetih let, za katere naj bi bila znaèilna »zaverovanost
v glasbeni material, strukture, sistematike«,6 po izzvenu študentskih nemirov naj bi se
poveèala dru bena obèutljivost, kar se v glasbi odra a v obliki razredèene teksture,
upoèasnjenega dogajanja in nove melodiènosti, medtem ko v zadnjem obdobju, ki ga
zaznamujejo kriza identitete, sprošèenost in odprtost v razliène glasbene smeri, ne èuti veè
»ovir pri prestopanju estetskih mej tako do ljudske glasbe, stare, zunajevropske glasbe«.7
V vsakem izmed teh obdobij so anri zopet veè ali manj uravnote eni z nekaj znaèilnimi
izjemami. Tako deloma odstopa prvo, »uèno« obdobje, v katerem prevladujeta vokalna in
vokalno-instrumentalna glasba, zato je v tem èasu dele zborov v celotni skladateljski
produkciji veèji. To ne preseneèa – gre za tipièni davek slovenski glasbeni tradiciji, ki je
ob slabših infrastrukturno-institucionalnih pogojih v drugi polovici 19. in tudi prvi
polovici 20. stoletja gojila predvsem zbore, samospeve in klavirsko glasbo, takoj po drugi
svetovni vojni pa so Lebièeve rojstne Prevalje sodile tudi v odmaknjeno okolje in Lebiè
sam priznava, da je simfonièni orkester prviè slišal v ivo, ko mu je bilo šele dvajset let8 –
glasba, ki jo je lahko slišal pred tem, je bila povezan predvsem s tistim, kar je skromno
okolje premoglo: cerkvene orgle in kor, ljudsko in zborovsko petje. Nasprotno pa je Lebiè
nekaj manj pozornosti posveèal zborom v èasu visokega modernima, kar ponovno ne
preseneèa, saj je prav modernizem skušal potrgati vse vezi s tradicijo – na Slovenskem bi
to prav gotovo moralo pomeniti obraèun z zborovskim anrom. Tudi sam skladatelj je leta
1967 poudaril, da »danes le redki skladatelji resno in z današnjimi stilnimi merili še pišejo
za zbore«,9 toda sam se oèitno ni prištel med take, saj je ohranjal kontinuiteto pisanja za
2 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 210.
3 Prav tam, 153.
4 Gregor Pompe, Zveneèa metafizika (Ljubljana: Znanstvena zalo ba Filozofska fakultete, 2014), 33–34.
5 L. Lebiè, Od blizu in daleè II, 131.
6 Prav tam.
7 Prav tam.
8 Matja Barbo, Matija Ogrin in Brane Senegaènik, »Glasba, zveneèa metafizika. Pogovor s skladateljem
Lojzetom Lebièem«, Tretji dan 24/1 (1995): 18.
9 »Naši zborovski dirigenti. Lojze Lebiè«, Naši razgledi 19/1 (1967): 5.
74
