Page 68 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 68
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
ivljenje ti da.«4 Gallus usmerja torej svojo ustvarjalnost prek meja èasnega ivljenja v
podroèja Neminljivega, kjer se prek slavljenja v pesmi (glasbi) v varnem zavetju Besede
odpira veèno ivljenje.
Obenem pa sklicevanje na Gallusa Je u omogoèa še vzpostavitev zgodovinske
oddaljenosti, ki tako v neki dvojni distanci pomeni vir simbolnega navezovanja na
»pastoralni« svet idiliène harmonije, po kateri v iskanju lepega, dobrega in resniènega
hrepenimo v svoji notranjosti. Èeprav ne gre za kantatno delo, pa vendar tudi to skladbo
zaznamuje svojevrsten spoj vokalnega in instrumentalnega izraza.
V skladbi sicer Je uporablja tudi še taktnice, a vendar prevladujeta svoboden ritem in
metrum, zapisana v okviru proporcionalne notacije. S tem asociirata na svoboden ritem
gregorijanskega korala. Poleg tega za zapis tonskih višin uporablja skladatelj kvadratke,
ki s svojo grafièno podobo spominjajo na menzuralno notacijo Gallusovega èasa.
Pomembna novost, ki postanejo odtlej stalnica Je evega pisanja, so zapisi svobodnejših
odsekov »v okvirjih«. Tako lahko reèemo, da prav v trenutku, ko skladatelj pose e po
vokalu in arhaiènih temah, hkrati zaèenja vse jasneje razpušèati strogo strukturo in
namesto skrajnega modernistiènega urejevanja parametrov išèe mo nosti za razvijanje
svojega izraza v okvirih improvizacijsko svobodnejšega in sprošèenejšega muziciranja.
Vendarle ostaja izvajalèeva svoboda tudi v nadaljevanju omejena na nadzorovano
aleatoriko, ki jo opredeljuje trdno formalno okostje, znotraj katerega so prepušèeni
nakljuèju le posamezni izvajalski elementi. Tovrstno rahljanje strukture in spodbujanje
improvizacijske svobode prinašajo tudi izvajalski napotki, predstavljeni v dodanem
»pojasnilu«: »kolikor mogoèe hitro«, pribli no nakazovanje acceleranda in ritardanda,
vibrato s premikanjem strune, tremolo na 3 oz. 4 strunah, igranje »najvišjega« in
»najni jega« tona ipd.
In èetudi sreèamo nekaj izrazitejših sodobnih kompozicijskih prijemov, vse od uporabe
mikrointeravalov (èetrttonov) naprej, tudi to skladbo zaznamuje tradicionalno èlenjenje
forme z elementi motiviènega dela.
Tako kot v Gallusovi pesnitvi tudi Je evo skladbo sklenja opozorilo, »da le ti ivljenjske
poti ni ti oskrunil kak greh«. Tovrsten sklep bi navkljub navidez oddeljeni tematiki lahko
razumeli tudi kot namig na sodobno stvarnost, ki je sicer v duhu »diktature proletariata«
dušila svobodnejše izra anje kritiènih idej. Ne nazadnje to potrjuje tudi kantata Bri inski
spomeniki, ki je nastala leto dni pozneje (1971). Je jo je zasnoval za tenor, bas, dvojni
mešani zbor, otroški zbor, trobila in tolkala, posvetil pa Lojzetu Lebièu, dirigentu prve
izvedbe dela.
Besedilo je vzeto iz znamenitega staroslovenskega literarnega spomenika, ki opozarja na
grešne èlovekove navade, s katerimi se ljudje vse od izvirnega greha oddaljujejo od
veènega raja. Tudi v tem primeru je besede nekega spomenika iz davnine mogoèe
razumeti kot alegorièno opozorilo na sodobno stvarnost, ko ljudje v moralni izprijenosti, v
4 Prevod K. Gantarja, prim. Edo Škulj, ur., Gallusovi predgovori in drugi dokumenti (Ljubljana: Dru ina,
1991), 49.
68
ivljenje ti da.«4 Gallus usmerja torej svojo ustvarjalnost prek meja èasnega ivljenja v
podroèja Neminljivega, kjer se prek slavljenja v pesmi (glasbi) v varnem zavetju Besede
odpira veèno ivljenje.
Obenem pa sklicevanje na Gallusa Je u omogoèa še vzpostavitev zgodovinske
oddaljenosti, ki tako v neki dvojni distanci pomeni vir simbolnega navezovanja na
»pastoralni« svet idiliène harmonije, po kateri v iskanju lepega, dobrega in resniènega
hrepenimo v svoji notranjosti. Èeprav ne gre za kantatno delo, pa vendar tudi to skladbo
zaznamuje svojevrsten spoj vokalnega in instrumentalnega izraza.
V skladbi sicer Je uporablja tudi še taktnice, a vendar prevladujeta svoboden ritem in
metrum, zapisana v okviru proporcionalne notacije. S tem asociirata na svoboden ritem
gregorijanskega korala. Poleg tega za zapis tonskih višin uporablja skladatelj kvadratke,
ki s svojo grafièno podobo spominjajo na menzuralno notacijo Gallusovega èasa.
Pomembna novost, ki postanejo odtlej stalnica Je evega pisanja, so zapisi svobodnejših
odsekov »v okvirjih«. Tako lahko reèemo, da prav v trenutku, ko skladatelj pose e po
vokalu in arhaiènih temah, hkrati zaèenja vse jasneje razpušèati strogo strukturo in
namesto skrajnega modernistiènega urejevanja parametrov išèe mo nosti za razvijanje
svojega izraza v okvirih improvizacijsko svobodnejšega in sprošèenejšega muziciranja.
Vendarle ostaja izvajalèeva svoboda tudi v nadaljevanju omejena na nadzorovano
aleatoriko, ki jo opredeljuje trdno formalno okostje, znotraj katerega so prepušèeni
nakljuèju le posamezni izvajalski elementi. Tovrstno rahljanje strukture in spodbujanje
improvizacijske svobode prinašajo tudi izvajalski napotki, predstavljeni v dodanem
»pojasnilu«: »kolikor mogoèe hitro«, pribli no nakazovanje acceleranda in ritardanda,
vibrato s premikanjem strune, tremolo na 3 oz. 4 strunah, igranje »najvišjega« in
»najni jega« tona ipd.
In èetudi sreèamo nekaj izrazitejših sodobnih kompozicijskih prijemov, vse od uporabe
mikrointeravalov (èetrttonov) naprej, tudi to skladbo zaznamuje tradicionalno èlenjenje
forme z elementi motiviènega dela.
Tako kot v Gallusovi pesnitvi tudi Je evo skladbo sklenja opozorilo, »da le ti ivljenjske
poti ni ti oskrunil kak greh«. Tovrsten sklep bi navkljub navidez oddeljeni tematiki lahko
razumeli tudi kot namig na sodobno stvarnost, ki je sicer v duhu »diktature proletariata«
dušila svobodnejše izra anje kritiènih idej. Ne nazadnje to potrjuje tudi kantata Bri inski
spomeniki, ki je nastala leto dni pozneje (1971). Je jo je zasnoval za tenor, bas, dvojni
mešani zbor, otroški zbor, trobila in tolkala, posvetil pa Lojzetu Lebièu, dirigentu prve
izvedbe dela.
Besedilo je vzeto iz znamenitega staroslovenskega literarnega spomenika, ki opozarja na
grešne èlovekove navade, s katerimi se ljudje vse od izvirnega greha oddaljujejo od
veènega raja. Tudi v tem primeru je besede nekega spomenika iz davnine mogoèe
razumeti kot alegorièno opozorilo na sodobno stvarnost, ko ljudje v moralni izprijenosti, v
4 Prevod K. Gantarja, prim. Edo Škulj, ur., Gallusovi predgovori in drugi dokumenti (Ljubljana: Dru ina,
1991), 49.
68
