Page 63 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 63
èe se ozremo na Je evo ustvarjanje nazaj z gledišèa današnjega poslušalca, se zdi kar
nekako samoumevno, da se Je vrne k vokalu. Prek tega izpelje zanj znaèilno svojevrstno
dopolnjujoèe in prekrivajoèe se so itje vokala in instrumentala (denimo v Odsevih
Hajamovih stihov, 1967 ali Iacobi Galli disticha, 1969) — v okviru odtlej še intenzivnejše
interakcije glasbe z besedilom, s stavkom, verzom in besedo, njenim pomenom in zvenom
njenih zlogov, morfemov in fonemov v privzdignjeni glasbeni igri. Za Je a je posebej
ustvarjalna kombinacija vokala in instrumentala — ko piše za vokal, rabi instrument, ko
ustvarja za instrument, potrebuje vokal. Vokal instrumentalno oblikuje, instrument pa
vokalno misli.
V kontekstu novega gledanja na glasbo se tako rodijo Odsevi Hajamovih stihov za sopran
in komorni ansambel iz leta 1967. Skladba je sestavljena iz štirih stavkov: Èemu iskanja...,
Ko neki dan..., Svet je šahovnica..., Zakaj pomlad… Skladatelj si pri tem za besedilo jemlje
verzne miniature Omarja Hajama, slovitega perzijskega pesnika, filozofa, pa tudi
matematika in astronoma. Je si jemlje verzne èetrtinke (Rubajati) za izhodišèe svojega
vraèanja k vokalu. In tako kot je fragmentarnost glasbenega jezika zaznamovala
instrumentalna dela, je najti podoben naèin skladanja tudi v rubajatih. Zgošèena izpoved
Hajamovih verzov se preliva v nabito prosojnost Je evega glasbenega stavka. V skladbi
tako ni daljših melodiènih linij, prav tako ne homofonih tvorb ali polifonih kompleksov
(delo tako spominja na Webernov toèkast koncept skladanja). Glasba je izèišèena,
prefinjena izpeljava toèkastih tvorb, ki se povezujejo v prefinjeno pripoved, v kateri se
besedilni pomen nadgrajuje v glasbi, glasbeni jezik pa izpopolnjuje v besedi in fonemu.
Obenem izbor Hajamove poezije nakazuje Je evo vse intenzivnejše in vse bolj oèitno
navezovanje na svet oddaljene preteklosti, v katerem razbira modrost, ki presega alostno
stvarnost sodobnega èasa, v katerem se resnica razbija ob grobe meje diktata, la i in
samozaverovane prazne nabuhlosti. Zdi se, kot da bi Je evo zatekanje v onstranski svet
davno minulih ostalin, arhaiènega, ljudskega in celo kot zvezde oddaljenega prikliceval v
zavest pristno èlovekovo hrepenenje po »pastoralni« lepoti najglobljih, a hkrati preprostih
in neposrednih rešitev najbolj temeljnih vprašanj.
Lahko bi rekli, da višek tega dose e Je evo ustvarjanje prav v kantatah. e prvo veèje
delo, ki sledi Odsevu Hajamovih stihov, je tako obse nejša kantata za dvojni mešani zbor,
brenkala in tolkala Do fraig amors, nastala leto dni pozneje (1968). Kar nekako
smoumevno se zdi, da se v njej skladatelj z vso silovitostjo loti nove, sve e povezave
vokala, celo dvojnega mešanega zbora z nenavadno kombinacijo brenkal in tolkal. To
opozarja na dejstvo, da kljub naèelni vrnitvi v zvrstna doloèila kantatnega izroèila
skladatelj vendarle ohranja jasno distanco, znaèilno za modernistièno poudarjanje
pomena individualnega, zvrstno presegajoèega domisleka. Tako je torej Do fraig amors
sicer res kantata, zvrstno natanèno opredeljena glasbena oblika, a hkrati ne glede na te
tradicionalne »spone« seveda nenavadna, enkratna in edinstvena. Tako ji manjkajo
nekateri atributi tradicionalne kantate, tako zlasti razvidna veèdelna cikliènost, namesto
katere skladatelj prehaja v vsebinsko, tematsko in teksturno sicer raznolike in kontrastne
dele prek zveznih prehodov, ki poudarjajo pomen enovito sklenjenega in zaokro enega
dela.
63
nekako samoumevno, da se Je vrne k vokalu. Prek tega izpelje zanj znaèilno svojevrstno
dopolnjujoèe in prekrivajoèe se so itje vokala in instrumentala (denimo v Odsevih
Hajamovih stihov, 1967 ali Iacobi Galli disticha, 1969) — v okviru odtlej še intenzivnejše
interakcije glasbe z besedilom, s stavkom, verzom in besedo, njenim pomenom in zvenom
njenih zlogov, morfemov in fonemov v privzdignjeni glasbeni igri. Za Je a je posebej
ustvarjalna kombinacija vokala in instrumentala — ko piše za vokal, rabi instrument, ko
ustvarja za instrument, potrebuje vokal. Vokal instrumentalno oblikuje, instrument pa
vokalno misli.
V kontekstu novega gledanja na glasbo se tako rodijo Odsevi Hajamovih stihov za sopran
in komorni ansambel iz leta 1967. Skladba je sestavljena iz štirih stavkov: Èemu iskanja...,
Ko neki dan..., Svet je šahovnica..., Zakaj pomlad… Skladatelj si pri tem za besedilo jemlje
verzne miniature Omarja Hajama, slovitega perzijskega pesnika, filozofa, pa tudi
matematika in astronoma. Je si jemlje verzne èetrtinke (Rubajati) za izhodišèe svojega
vraèanja k vokalu. In tako kot je fragmentarnost glasbenega jezika zaznamovala
instrumentalna dela, je najti podoben naèin skladanja tudi v rubajatih. Zgošèena izpoved
Hajamovih verzov se preliva v nabito prosojnost Je evega glasbenega stavka. V skladbi
tako ni daljših melodiènih linij, prav tako ne homofonih tvorb ali polifonih kompleksov
(delo tako spominja na Webernov toèkast koncept skladanja). Glasba je izèišèena,
prefinjena izpeljava toèkastih tvorb, ki se povezujejo v prefinjeno pripoved, v kateri se
besedilni pomen nadgrajuje v glasbi, glasbeni jezik pa izpopolnjuje v besedi in fonemu.
Obenem izbor Hajamove poezije nakazuje Je evo vse intenzivnejše in vse bolj oèitno
navezovanje na svet oddaljene preteklosti, v katerem razbira modrost, ki presega alostno
stvarnost sodobnega èasa, v katerem se resnica razbija ob grobe meje diktata, la i in
samozaverovane prazne nabuhlosti. Zdi se, kot da bi Je evo zatekanje v onstranski svet
davno minulih ostalin, arhaiènega, ljudskega in celo kot zvezde oddaljenega prikliceval v
zavest pristno èlovekovo hrepenenje po »pastoralni« lepoti najglobljih, a hkrati preprostih
in neposrednih rešitev najbolj temeljnih vprašanj.
Lahko bi rekli, da višek tega dose e Je evo ustvarjanje prav v kantatah. e prvo veèje
delo, ki sledi Odsevu Hajamovih stihov, je tako obse nejša kantata za dvojni mešani zbor,
brenkala in tolkala Do fraig amors, nastala leto dni pozneje (1968). Kar nekako
smoumevno se zdi, da se v njej skladatelj z vso silovitostjo loti nove, sve e povezave
vokala, celo dvojnega mešanega zbora z nenavadno kombinacijo brenkal in tolkal. To
opozarja na dejstvo, da kljub naèelni vrnitvi v zvrstna doloèila kantatnega izroèila
skladatelj vendarle ohranja jasno distanco, znaèilno za modernistièno poudarjanje
pomena individualnega, zvrstno presegajoèega domisleka. Tako je torej Do fraig amors
sicer res kantata, zvrstno natanèno opredeljena glasbena oblika, a hkrati ne glede na te
tradicionalne »spone« seveda nenavadna, enkratna in edinstvena. Tako ji manjkajo
nekateri atributi tradicionalne kantate, tako zlasti razvidna veèdelna cikliènost, namesto
katere skladatelj prehaja v vsebinsko, tematsko in teksturno sicer raznolike in kontrastne
dele prek zveznih prehodov, ki poudarjajo pomen enovito sklenjenega in zaokro enega
dela.
63
