Page 70 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 70
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
Podobno kot pri Berliozovi simfoniji Faust Mefisto ne nastopa z lastno temo, ampak s
transformacijo s Faustovskih tém, tudi pri Je u nima niti svoje tonske višine, ampak le
šepet. Je ga tako svojevrstno »izkljuèi« iz zvoka, »iz ene« iz glasbe.
Poleg tega sreèamo še nekatere sorodne »madrigalizme«, ki spominjajo tudi na postopke
slikanja posameznih besed, kot jih skladatelj rabi tudi v Do fraig amors. V kontekstu
uglasbitve starodavnega besedila znova naletimo tudi na recitativne dele, ki spominjajo na
gregorijanske napeve. Arhaiènost dela ponazorujejo modalni sklepi posameznih
odsekov, ki obenem èlenijo formo. Vendarle skladbo oznaèujejo tudi nekateri znaèilni
kompozicijsko-tehnièni prijemi šestdesetih let, ki modernistièno obarvajo Je evo
glasbeno govorico. Tako tradicionalno metrièno strukturo zamenjuje proporcionalna
notacija, ki jo nadgrajuje sprošèena omejena aleatoriènost znotraj okvirèkov, ki so se tedaj
kot uspešen kompozicijski postopek razširili med sodobne skladatelje. Novi pri Je u so
tudi naslojeni nizi alikvotnih tonov na naèin miksturne harmonije.
Nekaj let za tem (1974) nastane kantata Pogled zvezd, prav tako namenjena obse nemu
izvajalskemu korpusu. Je jo je napisal za sopran, dva mezzosoprana, moški oktet, mešani
zbor in orkester. Tudi ta sledi nekoliko bolj komorno zasnovanemu delu z naslovom
Pogled narave, napisanem za sopran, mezzosopran, klarinet, rog in tolkala (1973). Skupaj
s precej poznejšim delom, Pogled lune za glas, trobento, violonèelo in tolkala (1990)
tvorijo skladbe nekakšno skupino treh del, ki spominjajo na trojstvo musicae, ki jo je kot
musica mundana, musica humana, in musica instrumentalis zasnoval Boetij v
obèudovanju glasbenega trojstva, treh pojavnih oblik glasbe, ki ureja svet, naravo in prek
zvoènih harmonij tudi èloveka. V tem je videti tudi glasba kot poseben del èude no in
skrivnostno urejenega sveta, ki dopolnjuje spoznanja aritmetike, geometrije in
astronomije. Le pri glasbi se èisto védenje dopolnjuje še z moralo, kot je poudaril Boetij.
Tako je tudi Pogled zvezd zasnovan kot refleksija skrivnostnega sveta, ki nas obdaja in v
doloèeni meri doloèa oz. smo prek skrivnih razmerij, v katere je ujeto naše ivljenje,
doloèeni skupaj z njim. Je eva glasba ne doloèa »zvezd«, ki predstavljajo alegorijo našega
bivanjskega prostora, ampak jim prisluhne, jih ne komentira, ampak z njimi sodo ivlja
prostor, ki je omejen, pa hkrati neskonèen, ki je hipen, pa hkrati veèen, ki je nebogljen in
nièen, a hkrati vsemogoèen in vsebosegajoè. Podobno kot v Pogledu narave, v katerem
predstavlja besedilo niz nepomenskih zlogov, je tudi v Pogledu zvezd besedilo oddaljeno
od obièajnih pesemskih predlog, ki si jih skladatelji jemljejo za uglasbitev. Glasba kot
ozvoèena aritmetika in geometrija tako dopolnjuje tudi astronomska spoznanja. Zato si
Je za besedilo jemlje imena ozvezdij zodiaka, imena planetov, naslove astronomskih
razprav in razliènih astronomskih pojmov. Pri tem podobno kot v Do fraig amors nekako
samoumevno povezuje tudi razliène jezike med seboj.
Pomembna novost, ki se pri Je evem komponiranju nekako samouevno vse jasneje
izkristalizira, je, da glasba ni le komentar k besedilu ali njegova vsebinska dopolnitev,
temveè raste glasbena pripoved v skupni korelaciji med tekstom in glasbo samo. V tem
spoju se glasba razpleta kot ozvoèeni izraz èlovekove majhnosti pred vesoljnim nebom, ki
v nas zbuja obèutja nelagodja, strahu, veselja, oèaranosti, alosti, ironiènega
posmehovanja, negotovosti in trdnosti. In v nas spro ajo najglobljo refleksijo, ki se prelije
70
Podobno kot pri Berliozovi simfoniji Faust Mefisto ne nastopa z lastno temo, ampak s
transformacijo s Faustovskih tém, tudi pri Je u nima niti svoje tonske višine, ampak le
šepet. Je ga tako svojevrstno »izkljuèi« iz zvoka, »iz ene« iz glasbe.
Poleg tega sreèamo še nekatere sorodne »madrigalizme«, ki spominjajo tudi na postopke
slikanja posameznih besed, kot jih skladatelj rabi tudi v Do fraig amors. V kontekstu
uglasbitve starodavnega besedila znova naletimo tudi na recitativne dele, ki spominjajo na
gregorijanske napeve. Arhaiènost dela ponazorujejo modalni sklepi posameznih
odsekov, ki obenem èlenijo formo. Vendarle skladbo oznaèujejo tudi nekateri znaèilni
kompozicijsko-tehnièni prijemi šestdesetih let, ki modernistièno obarvajo Je evo
glasbeno govorico. Tako tradicionalno metrièno strukturo zamenjuje proporcionalna
notacija, ki jo nadgrajuje sprošèena omejena aleatoriènost znotraj okvirèkov, ki so se tedaj
kot uspešen kompozicijski postopek razširili med sodobne skladatelje. Novi pri Je u so
tudi naslojeni nizi alikvotnih tonov na naèin miksturne harmonije.
Nekaj let za tem (1974) nastane kantata Pogled zvezd, prav tako namenjena obse nemu
izvajalskemu korpusu. Je jo je napisal za sopran, dva mezzosoprana, moški oktet, mešani
zbor in orkester. Tudi ta sledi nekoliko bolj komorno zasnovanemu delu z naslovom
Pogled narave, napisanem za sopran, mezzosopran, klarinet, rog in tolkala (1973). Skupaj
s precej poznejšim delom, Pogled lune za glas, trobento, violonèelo in tolkala (1990)
tvorijo skladbe nekakšno skupino treh del, ki spominjajo na trojstvo musicae, ki jo je kot
musica mundana, musica humana, in musica instrumentalis zasnoval Boetij v
obèudovanju glasbenega trojstva, treh pojavnih oblik glasbe, ki ureja svet, naravo in prek
zvoènih harmonij tudi èloveka. V tem je videti tudi glasba kot poseben del èude no in
skrivnostno urejenega sveta, ki dopolnjuje spoznanja aritmetike, geometrije in
astronomije. Le pri glasbi se èisto védenje dopolnjuje še z moralo, kot je poudaril Boetij.
Tako je tudi Pogled zvezd zasnovan kot refleksija skrivnostnega sveta, ki nas obdaja in v
doloèeni meri doloèa oz. smo prek skrivnih razmerij, v katere je ujeto naše ivljenje,
doloèeni skupaj z njim. Je eva glasba ne doloèa »zvezd«, ki predstavljajo alegorijo našega
bivanjskega prostora, ampak jim prisluhne, jih ne komentira, ampak z njimi sodo ivlja
prostor, ki je omejen, pa hkrati neskonèen, ki je hipen, pa hkrati veèen, ki je nebogljen in
nièen, a hkrati vsemogoèen in vsebosegajoè. Podobno kot v Pogledu narave, v katerem
predstavlja besedilo niz nepomenskih zlogov, je tudi v Pogledu zvezd besedilo oddaljeno
od obièajnih pesemskih predlog, ki si jih skladatelji jemljejo za uglasbitev. Glasba kot
ozvoèena aritmetika in geometrija tako dopolnjuje tudi astronomska spoznanja. Zato si
Je za besedilo jemlje imena ozvezdij zodiaka, imena planetov, naslove astronomskih
razprav in razliènih astronomskih pojmov. Pri tem podobno kot v Do fraig amors nekako
samoumevno povezuje tudi razliène jezike med seboj.
Pomembna novost, ki se pri Je evem komponiranju nekako samouevno vse jasneje
izkristalizira, je, da glasba ni le komentar k besedilu ali njegova vsebinska dopolnitev,
temveè raste glasbena pripoved v skupni korelaciji med tekstom in glasbo samo. V tem
spoju se glasba razpleta kot ozvoèeni izraz èlovekove majhnosti pred vesoljnim nebom, ki
v nas zbuja obèutja nelagodja, strahu, veselja, oèaranosti, alosti, ironiènega
posmehovanja, negotovosti in trdnosti. In v nas spro ajo najglobljo refleksijo, ki se prelije
70
