Page 64 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 64
Matja Barbo, SO ITJE VOKALA IN INSTRUMENTALA V KANTATAH JAKOBA JE A
Znaèilno je tudi, da se skladatelj zateka torej znova v svet oddaljene preteklosti, lirièno,
celo pastoralno zasanjeno oddaljen od krute stvarnosti vrenj leta 1968, ki se je jasno
zapisalo tudi v našo politièno zgodovino. Zdi se, kot da bi se Je trpki dru beni
kontekstualnosti z begom v oddaljeno preteklost umikal, èeprav lahko na drugi strani prav
v tem vidimo enostaven politièni diskurz presegajoè preskok, ki bi ga lahko imeli ne
nazadnje tudi za ustvarjalni umetniški odgovor na trpko dru beno stvarnost.
Nastanek dela je obenem neposredno spodbudila objava pesnitve Do fraig amors
minnesängerja Oswalda von Wolkensteina. Pesnitev je izšla vzporedno v izvirniku in
slovenskem prevodu Vlada Habjana, ki se je skušal pribli ati sicer bogati veèjezièni
pesnitvi, v kateri pesnik povezuje besede kar sedmerih razliènih srednjeveških jezikov
(teutsch, welsch, franzeisch, ungrisch, windisch, flemming in latein).
Besedilo, ki naj bi nastalo leta 1417, je tako prvi znani primer ljubezenske poezije, v
katero so vkljuèene tudi slovenske besede. Medtem ko druge jezike pesnik predstavlja z
nekaterimi znaèilnimi glagoli (»po nemško, laško delaj, francosko peri, po ogrsko se smej
[…], flamsko udari«), predstavi slovenšèino s prijazno oznako: »po slovensko peci kruh«.
Dejansko v kontekstu ljubezenske pesnitve izstopa dejstvo, da je Oswald von
Wolkenstein za nekatere kljuène izraze ljubezni izbral slovenske besede, kot so: na moi
sercce, mille schena, draga in twoia. Razumljivo dobijo prav te besede tudi pri Je u
znaèilno izpostavljen poudarek, tako v smislu razširjenega in stalnega ponavljanja,
homofonih akordskih blokov ali pa nekakšnega ponavljajoèega se privzdignjenega
ténorja v dolgih tonskih vrednostih in ozkem ambitusu nekaj tonov (kot na s. 9: »na moi
sercce«), s èimer je skladatelj delo jezikovno znaèilno slovensko obarval.
Slika 2: Do fraig amors (1968), s. 9.
Poleg tega je najti tudi jasno navezovanje na srednjeveško glasbeno izroèilo, zlasti
francoske chansone kot glasbene oznake za uglasbitve ljubezenskih pesmi potujoèih
pesnikov iz èasa Oswalda von Wolkensteina. Na eni strani tako najdemo spretno
64
Znaèilno je tudi, da se skladatelj zateka torej znova v svet oddaljene preteklosti, lirièno,
celo pastoralno zasanjeno oddaljen od krute stvarnosti vrenj leta 1968, ki se je jasno
zapisalo tudi v našo politièno zgodovino. Zdi se, kot da bi se Je trpki dru beni
kontekstualnosti z begom v oddaljeno preteklost umikal, èeprav lahko na drugi strani prav
v tem vidimo enostaven politièni diskurz presegajoè preskok, ki bi ga lahko imeli ne
nazadnje tudi za ustvarjalni umetniški odgovor na trpko dru beno stvarnost.
Nastanek dela je obenem neposredno spodbudila objava pesnitve Do fraig amors
minnesängerja Oswalda von Wolkensteina. Pesnitev je izšla vzporedno v izvirniku in
slovenskem prevodu Vlada Habjana, ki se je skušal pribli ati sicer bogati veèjezièni
pesnitvi, v kateri pesnik povezuje besede kar sedmerih razliènih srednjeveških jezikov
(teutsch, welsch, franzeisch, ungrisch, windisch, flemming in latein).
Besedilo, ki naj bi nastalo leta 1417, je tako prvi znani primer ljubezenske poezije, v
katero so vkljuèene tudi slovenske besede. Medtem ko druge jezike pesnik predstavlja z
nekaterimi znaèilnimi glagoli (»po nemško, laško delaj, francosko peri, po ogrsko se smej
[…], flamsko udari«), predstavi slovenšèino s prijazno oznako: »po slovensko peci kruh«.
Dejansko v kontekstu ljubezenske pesnitve izstopa dejstvo, da je Oswald von
Wolkenstein za nekatere kljuène izraze ljubezni izbral slovenske besede, kot so: na moi
sercce, mille schena, draga in twoia. Razumljivo dobijo prav te besede tudi pri Je u
znaèilno izpostavljen poudarek, tako v smislu razširjenega in stalnega ponavljanja,
homofonih akordskih blokov ali pa nekakšnega ponavljajoèega se privzdignjenega
ténorja v dolgih tonskih vrednostih in ozkem ambitusu nekaj tonov (kot na s. 9: »na moi
sercce«), s èimer je skladatelj delo jezikovno znaèilno slovensko obarval.
Slika 2: Do fraig amors (1968), s. 9.
Poleg tega je najti tudi jasno navezovanje na srednjeveško glasbeno izroèilo, zlasti
francoske chansone kot glasbene oznake za uglasbitve ljubezenskih pesmi potujoèih
pesnikov iz èasa Oswalda von Wolkensteina. Na eni strani tako najdemo spretno
64
