Page 67 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 67
Matja Barbo, SO ITJE VOKALA IN INSTRUMENTALA V KANTATAH JAKOBA JE A
Slika 5: Do fraig amors (1968), s. 12.
Uglasbitev se trdno dr i osnovnega dramaturškega loka pesnitve, v kateri prisluhnemo
idealiziranemu ljubezenskemu dvorjenju, ki ne raèuna na neuspeh in obljublja, da bo
ljubimec »dan in noè moledoval«, svoji ljubi »iz tal hitro vse izkopal« — »koder hodil
bom, ne nost tvoja vedno naj bo moja«.
Pesemskemu izrazu in z njim srednjeveški zvoènosti se skladatelj pribli uje tudi z
izborom obse nega izvajalskega korpusa z dvojnim mešanim zborom ter izbranimi
brenkali in tolkali: mandolino, lutnjo, kitaro, trianglom, malim bobnom, tamburinom,
èinelami in kastanjetami.
Izoblikovan glasbeni jezik izprièuje preèišèeno estetsko stališèe ter trdna kompozicijska
naèela, pri èemer pa izstopa za razliko od opusov, nastalih neposredno pred to kantato,
odmik od izrazitejšega eksperimentiranja z novimi sredstvi. Na eni strani sicer skladatelja
navidez vodi izbran pesemski tekst, na drugi strani pa, kot potrjuje Je ev razvoj tudi v
naslednjih letih, seveda obratno estetski zasuk naznaèuje ne nazadnje tudi sam izbor
tematike ter s tem povezanega poetskega konteksta, v katerem iz skladateljevega
zanimanja za preteklo zrcali njegovo iskanje novega prek dialoga s starim.
To ne nazadnje potrjuje e skladba Iacobi Galli disticha. Nastala je leta 1969 za
mezzosopranistko – ki igra tudi na triangel in èinelo – ter lutnjo, skladatelj pa jo je posvetil
Rafaelu Ajlecu, tedaj nesporno enemu najtemeljitejših poznavalcev Gallusovega opusa.
Za besedilo si je izbral sedem elegiènih distihov iz Gallusove zbirke maš Selectiores
quaedam missae. Pesnitev velja za edino verzificirano besedilo, za katerega je dokazano
avtorstvo tega velikega glasbenika s Kranjske. Gallus je v njem spregovoril o svojem
delu: »Ti moje delo oèetu si znanemu dete rojeno. Slavo le poješ Bogú, bo jo besedo
slaviš […] On, ki ga v pesmi slaviš, sam ti je verni branik […] On ti ime podari, veèno
67
Slika 5: Do fraig amors (1968), s. 12.
Uglasbitev se trdno dr i osnovnega dramaturškega loka pesnitve, v kateri prisluhnemo
idealiziranemu ljubezenskemu dvorjenju, ki ne raèuna na neuspeh in obljublja, da bo
ljubimec »dan in noè moledoval«, svoji ljubi »iz tal hitro vse izkopal« — »koder hodil
bom, ne nost tvoja vedno naj bo moja«.
Pesemskemu izrazu in z njim srednjeveški zvoènosti se skladatelj pribli uje tudi z
izborom obse nega izvajalskega korpusa z dvojnim mešanim zborom ter izbranimi
brenkali in tolkali: mandolino, lutnjo, kitaro, trianglom, malim bobnom, tamburinom,
èinelami in kastanjetami.
Izoblikovan glasbeni jezik izprièuje preèišèeno estetsko stališèe ter trdna kompozicijska
naèela, pri èemer pa izstopa za razliko od opusov, nastalih neposredno pred to kantato,
odmik od izrazitejšega eksperimentiranja z novimi sredstvi. Na eni strani sicer skladatelja
navidez vodi izbran pesemski tekst, na drugi strani pa, kot potrjuje Je ev razvoj tudi v
naslednjih letih, seveda obratno estetski zasuk naznaèuje ne nazadnje tudi sam izbor
tematike ter s tem povezanega poetskega konteksta, v katerem iz skladateljevega
zanimanja za preteklo zrcali njegovo iskanje novega prek dialoga s starim.
To ne nazadnje potrjuje e skladba Iacobi Galli disticha. Nastala je leta 1969 za
mezzosopranistko – ki igra tudi na triangel in èinelo – ter lutnjo, skladatelj pa jo je posvetil
Rafaelu Ajlecu, tedaj nesporno enemu najtemeljitejših poznavalcev Gallusovega opusa.
Za besedilo si je izbral sedem elegiènih distihov iz Gallusove zbirke maš Selectiores
quaedam missae. Pesnitev velja za edino verzificirano besedilo, za katerega je dokazano
avtorstvo tega velikega glasbenika s Kranjske. Gallus je v njem spregovoril o svojem
delu: »Ti moje delo oèetu si znanemu dete rojeno. Slavo le poješ Bogú, bo jo besedo
slaviš […] On, ki ga v pesmi slaviš, sam ti je verni branik […] On ti ime podari, veèno
67
