Page 62 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 62
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
besedila z izrazno silovitostjo modernistiène glasbene govorice, ki se upira enostavnemu
semantiziranju tekstovne vsebine. Je eve kantate Do fraig amors za dvojni zbor,
mandolino, lutnjo, kitaro in tolkala (1968), Bri inski spomeniki za tenor, bas, dvojni zbor,
otroški zbor, trobila in tolkala (1970) ter Pogled zvezd za sopran, dva mezzosoprana, zbor
in orkester (1974) so tako ob pogledu na prostorsko in zgodovinsko oddaljene in
nedosegljive svetove obarvane z ostrim sodobnim glasbenim izrazom, v katerem
skladatelj po lastnih besedah išèe in najdeva (znova) »spontanost, moè in preprièljivost«2
glasbe.
Jakob Je se je prviè zatekel h kantatam neposredno za tem, ko je dosegel enega od viškov
redukcije glasbenega izraza kot posledice modernistiènega iskanja izèišèene formalne in
teksturne govorice, ki je njegov stavek oèistila vsakega balasta. Je je to dosegel prek
preizkušanja v instrumentalni glasbi. Prav znotraj instrumentalne glasbe, oèišèene vseh
zunajglasbenih komponent, v svetu onstran pojmov, v svetu èiste glasbene igre je morda
najbolj izrazito lahko preizkušal novosti, ki so v modernistiènem vrenju pljuskale k nam.
V zgodnjih 60. letih tako nastane vrsta del, ki se po naslovih širše dotikajo terminov,
vzetih iz literarne oz. jezikovne teorije (Elegije za flavto in klarinet, 1962; Stihi za oboo in
violo, 1965; Asonance za oboo, harfo in klavir, 1966; pa ne nazadnje 8 Nomosov).
Dejansko pa tako, kot se soèasna poezija v njih loteva dekonstrukcije pomena z
reduciranjem na posamezne zloge in glasove, blodeèe foneme v njihovi medsebojni
interakciji, na drugi strani Je eva glasba postaja razsredišèena, razbita na posamezne
tonske impulze, zvoène toèke, ki se na povsem nov naèin povezujejo med seboj. Pri tem se
v dosledni izpeljavi razbitja tonalnih centrov Je kar nekako samoumevno pribli a
sistemu dvanajstonskega zaporedja vrst, v katerih se toni ne ponovijo, dokler ne zazveni
celoten kromatièni spekter. Skladatelj se opira na posamezne manjše zakljuèene monade
tritonovskih sub-vrst, v katerih je zaslutiti poskus urejevanja strogih postopkov inverzije,
rakovega postopa, diminucije, avgmentacije ipd. Pa vendar ne dovoli, da bi ga suhoparna
tehnika omejevala pri njegovem pristnem muzikalnem navdihu, zato za razliko od
številnih njegovih sodobnikov ne postane zares zavezan strogosti kakšnega dodekafonega
postopka. Nasprotno se zdi, da gre za fazo eksperimentalnega preizkušanja meja glasbene
govorice, kot jih preverja in si jih zaèrta sam.
Slika 1: Elegije1 in 2 za flavto in klarinet (1962), primer uporabe dvanajsttonske vrste.
2 Jakob Je , “Na festivalu SIMC-e u Pragu,” Zvuk 80 (1967): 58.
62
besedila z izrazno silovitostjo modernistiène glasbene govorice, ki se upira enostavnemu
semantiziranju tekstovne vsebine. Je eve kantate Do fraig amors za dvojni zbor,
mandolino, lutnjo, kitaro in tolkala (1968), Bri inski spomeniki za tenor, bas, dvojni zbor,
otroški zbor, trobila in tolkala (1970) ter Pogled zvezd za sopran, dva mezzosoprana, zbor
in orkester (1974) so tako ob pogledu na prostorsko in zgodovinsko oddaljene in
nedosegljive svetove obarvane z ostrim sodobnim glasbenim izrazom, v katerem
skladatelj po lastnih besedah išèe in najdeva (znova) »spontanost, moè in preprièljivost«2
glasbe.
Jakob Je se je prviè zatekel h kantatam neposredno za tem, ko je dosegel enega od viškov
redukcije glasbenega izraza kot posledice modernistiènega iskanja izèišèene formalne in
teksturne govorice, ki je njegov stavek oèistila vsakega balasta. Je je to dosegel prek
preizkušanja v instrumentalni glasbi. Prav znotraj instrumentalne glasbe, oèišèene vseh
zunajglasbenih komponent, v svetu onstran pojmov, v svetu èiste glasbene igre je morda
najbolj izrazito lahko preizkušal novosti, ki so v modernistiènem vrenju pljuskale k nam.
V zgodnjih 60. letih tako nastane vrsta del, ki se po naslovih širše dotikajo terminov,
vzetih iz literarne oz. jezikovne teorije (Elegije za flavto in klarinet, 1962; Stihi za oboo in
violo, 1965; Asonance za oboo, harfo in klavir, 1966; pa ne nazadnje 8 Nomosov).
Dejansko pa tako, kot se soèasna poezija v njih loteva dekonstrukcije pomena z
reduciranjem na posamezne zloge in glasove, blodeèe foneme v njihovi medsebojni
interakciji, na drugi strani Je eva glasba postaja razsredišèena, razbita na posamezne
tonske impulze, zvoène toèke, ki se na povsem nov naèin povezujejo med seboj. Pri tem se
v dosledni izpeljavi razbitja tonalnih centrov Je kar nekako samoumevno pribli a
sistemu dvanajstonskega zaporedja vrst, v katerih se toni ne ponovijo, dokler ne zazveni
celoten kromatièni spekter. Skladatelj se opira na posamezne manjše zakljuèene monade
tritonovskih sub-vrst, v katerih je zaslutiti poskus urejevanja strogih postopkov inverzije,
rakovega postopa, diminucije, avgmentacije ipd. Pa vendar ne dovoli, da bi ga suhoparna
tehnika omejevala pri njegovem pristnem muzikalnem navdihu, zato za razliko od
številnih njegovih sodobnikov ne postane zares zavezan strogosti kakšnega dodekafonega
postopka. Nasprotno se zdi, da gre za fazo eksperimentalnega preizkušanja meja glasbene
govorice, kot jih preverja in si jih zaèrta sam.
Slika 1: Elegije1 in 2 za flavto in klarinet (1962), primer uporabe dvanajsttonske vrste.
2 Jakob Je , “Na festivalu SIMC-e u Pragu,” Zvuk 80 (1967): 58.
62
