Page 54 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 54
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
Tudi po Je evem mnenju primerna glasba lahko znatno okrepi podobo teksta. Naka e
naèine, na katere se izkazuje njegovo »poistovetenje z vsebino besedila, ki je tako rekoè
iz-narekovalo kompozicijsko obliko(vanost).« Loparnik zapiše, da je pri delu z vokalom
Je zaèel loèevati dva pristopa, prvi je »uglasbitev vokala«, pri tem se skladatelj
osredotoèi na glasbeno izra anje pesnikovega sporoèila, drugi pa »uglasbitev ideje«59. Pri
slednjem išèe ideji ustrezajoèe foneme; v takih delih na idejno izhodišèe navadno poka e
e naslov.60 Ne glede na pristop se Je nikoli ne zateka k poenostavljanju. Priznava, da se
je bojeval »z zelo naje enim kritiènim èutom, ki mi ni dovoljeval dati iz rok obièajne
rešitve, dosegljive iz šolskih znanj (harmonske šablone, figuracije ipd.) Skratka,
substanca kompozicije je morala biti v sebi izvirno utemeljena.«61
Eno od sredstev za doseganje nešablonskih rešitev, znaèilno za skoraj vse zborovske
skladbe, ne glede na zahtevnost, je širjenje glasovne barvne palete. Je besedila redno širi
tako, da jim dodaja posamezne samoglasnike in soglasnike, pogosto s premenami, ki so
lahko hipne (npr. E N A O N I M …) ali postopne (N ——- : ———> A), lahko v
posameznem glasu ali v veè glasovih hkrati; pogosto hkrati poteka premena v nasprotno
smer (v enem od glasov N ——- : ———> A, v drugem pa hkrati A ——- : ———>
N). Znaèilni prijemi so še vkljuèevanje govora, šepeta, ponavljanje soglasnikov (è, s, t),
glissandi (med vokali ali znotraj pomenskih zlogov) ter razlièni vzkliki (najveèkrat Hej!).
Na vprašanje, zakaj si je za oddaljevanje od tradicije izbral prav ta sredstva, odgovarja:
»Ker me zlasti v vokalu ni pritegnila doslednost kakega obièajnega 12-tonskega
»odštevanja«, sem se v delu svojih raziskujoèih nagnjenj podal raje v
transformiranje zvoka. To pomeni, da se na primer doloèen vokal postopoma
preobra a v drugega (‘a’ v ‘e’ …) ali ko ohranjamo obliko nastavka ustne votline
(za na primer A) pa artikulacija ‘sili’ k drugemu vokalu, da nastanejo zanimivi
nenavadni zvoki. Veliko sem razmišljal, kako vse to zapisati […] Ti postopki
pomenijo odhajanje glasbe iz vokalnega, besednega v svet fonemov in
simbolnega.«62
Pojasnjuje še:
»Èe se ozrem nazaj, bi e smel reèi, da sem iz vokala iskal nove zvoke, morda sem
odkril tudi kakšno izvirno poanto. […] Sicer ne gre za primat, pomembna je moè
uèinka inovacije. [ …] Tradicionalna izhodišèa so zame še vedno v veljavi. Kar je
bilo dodano ali razširjeno, je narekovala vsakokratna zamisel. Konèno šteje le
zvoèna realizacija. […] Pravzaprav je èloveški glas od vseh glasbil mo no najbolj
diferencirati, razlièno artikulirati, kar je bistvena novost novejše glasbe in – ne
nazadnje – tudi moje. In tu sem uvedel nekaj novosti, ko se beseda poabstrakti,
59 Podobno formulira razmišljanja o svojem delu Lebiè: »Sam se pri uglasbitvah odloèam med dvojim: Za
naèin, pri katerem glasba besedilo dopolnjuje, ko ostaja le-to v ospredju, …(Po gana trava)… in drugaèe,
kadar glasba besedilo pojasnjuje, ko besedilo stopa v ozadje, njegov notranji in zunanji svet pa prevzema
glasba … (Ajdna)«. Lebiè, »Med besedo in glasbo,« 84.
60 Borut Loparnik, »Sedem vprašanj Jakobu Je u za sedem zborovskih let,« Naši zbori 40, št. 3–4 (1988):
71–72.
61 Prav tam.
62 Je , »V ekspresionizmu,« 95.
54
Tudi po Je evem mnenju primerna glasba lahko znatno okrepi podobo teksta. Naka e
naèine, na katere se izkazuje njegovo »poistovetenje z vsebino besedila, ki je tako rekoè
iz-narekovalo kompozicijsko obliko(vanost).« Loparnik zapiše, da je pri delu z vokalom
Je zaèel loèevati dva pristopa, prvi je »uglasbitev vokala«, pri tem se skladatelj
osredotoèi na glasbeno izra anje pesnikovega sporoèila, drugi pa »uglasbitev ideje«59. Pri
slednjem išèe ideji ustrezajoèe foneme; v takih delih na idejno izhodišèe navadno poka e
e naslov.60 Ne glede na pristop se Je nikoli ne zateka k poenostavljanju. Priznava, da se
je bojeval »z zelo naje enim kritiènim èutom, ki mi ni dovoljeval dati iz rok obièajne
rešitve, dosegljive iz šolskih znanj (harmonske šablone, figuracije ipd.) Skratka,
substanca kompozicije je morala biti v sebi izvirno utemeljena.«61
Eno od sredstev za doseganje nešablonskih rešitev, znaèilno za skoraj vse zborovske
skladbe, ne glede na zahtevnost, je širjenje glasovne barvne palete. Je besedila redno širi
tako, da jim dodaja posamezne samoglasnike in soglasnike, pogosto s premenami, ki so
lahko hipne (npr. E N A O N I M …) ali postopne (N ——- : ———> A), lahko v
posameznem glasu ali v veè glasovih hkrati; pogosto hkrati poteka premena v nasprotno
smer (v enem od glasov N ——- : ———> A, v drugem pa hkrati A ——- : ———>
N). Znaèilni prijemi so še vkljuèevanje govora, šepeta, ponavljanje soglasnikov (è, s, t),
glissandi (med vokali ali znotraj pomenskih zlogov) ter razlièni vzkliki (najveèkrat Hej!).
Na vprašanje, zakaj si je za oddaljevanje od tradicije izbral prav ta sredstva, odgovarja:
»Ker me zlasti v vokalu ni pritegnila doslednost kakega obièajnega 12-tonskega
»odštevanja«, sem se v delu svojih raziskujoèih nagnjenj podal raje v
transformiranje zvoka. To pomeni, da se na primer doloèen vokal postopoma
preobra a v drugega (‘a’ v ‘e’ …) ali ko ohranjamo obliko nastavka ustne votline
(za na primer A) pa artikulacija ‘sili’ k drugemu vokalu, da nastanejo zanimivi
nenavadni zvoki. Veliko sem razmišljal, kako vse to zapisati […] Ti postopki
pomenijo odhajanje glasbe iz vokalnega, besednega v svet fonemov in
simbolnega.«62
Pojasnjuje še:
»Èe se ozrem nazaj, bi e smel reèi, da sem iz vokala iskal nove zvoke, morda sem
odkril tudi kakšno izvirno poanto. […] Sicer ne gre za primat, pomembna je moè
uèinka inovacije. [ …] Tradicionalna izhodišèa so zame še vedno v veljavi. Kar je
bilo dodano ali razširjeno, je narekovala vsakokratna zamisel. Konèno šteje le
zvoèna realizacija. […] Pravzaprav je èloveški glas od vseh glasbil mo no najbolj
diferencirati, razlièno artikulirati, kar je bistvena novost novejše glasbe in – ne
nazadnje – tudi moje. In tu sem uvedel nekaj novosti, ko se beseda poabstrakti,
59 Podobno formulira razmišljanja o svojem delu Lebiè: »Sam se pri uglasbitvah odloèam med dvojim: Za
naèin, pri katerem glasba besedilo dopolnjuje, ko ostaja le-to v ospredju, …(Po gana trava)… in drugaèe,
kadar glasba besedilo pojasnjuje, ko besedilo stopa v ozadje, njegov notranji in zunanji svet pa prevzema
glasba … (Ajdna)«. Lebiè, »Med besedo in glasbo,« 84.
60 Borut Loparnik, »Sedem vprašanj Jakobu Je u za sedem zborovskih let,« Naši zbori 40, št. 3–4 (1988):
71–72.
61 Prav tam.
62 Je , »V ekspresionizmu,« 95.
54
