Page 56 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 56
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
o »gibnem slikanju«, ki slu i ojaèitvi semantiène ravni in ne njeni nevtralizaciji. Gib je
prisoten tudi v kaglovski maniri, ko je pomemben zvoèni rezultat akcije in je kot zvoèni
dogodek tudi notiran v partituri (ploskanje, topotanje itd.). To potrdi Je sam: »Èe bi bil
kdo drug in bi se moral kompozicijsko opredeliti (saj sem konec koncev diplomirani
glasbeni zgodovinar), potem bi rekel, da sodi takšen skladatelj […] morda tudi h
Kaglovim uèencem (kadar prenaša glasbeni teater celo v zborovski svet).«69 Pri njem niti
v delih, ki so namenjena manj uèenim izvajalcem, ni zaznati sentimentalnosti. Lebiè je ob
sreèanjih z njegovo glasbo »spoznal, da je Jakob Je srame ljiv ali kar ironièen do
pretirane razèustvovanosti, da se zavestno odmika od uteèenega, ustaljenih koncertnih
navad, obièajnih zasedb, rutine in podobnega.«70 Torej ga vsekakor lahko umestimo v
estetske tokove, ki so e v 19. stoletju zaèeli zavraèati èustveno dojemanje glasbe.
...
Velik del skladb preteklih obdobij se naslanja na poezijo, ki je po svoji strukturi blizu
pogovornemu jeziku; naloga skladatelja naj bi bila odslikati jo v glasbi, pa naj bo to s
pomoèjo tonskega slikanja, glasbene retorike ali uporabe glasbeno imanentnih sredstev.
Pri Je u govoru blizka poezija kot izhodišèna izbira prevladuje. Redkeje se odloèa za
rešitve, ki predstavljajo katerega od naèinov za nevtraliziranje semantiène ravni besedila v
prid glasbeno imanentnemu. Od nakazanih štirih rešitev (uporaba zvoène poezije;
preusmerjanje pozornosti od semantike na širši dru beni kontekst; brezbesedilnost; gib
namesto besedila) je Je u vsekakor najbli ja tretja. Kadar uporablja semantike prost
fonetièni material, le redko uporabi zvoèno poezijo, torej vnaprej pripravljen nabor glasov
s sebi lastno logiko, veèinoma zloge in foneme izbira sproti glede na eleni zvoèni uèinek
v kontekstu glasbene ideje. Dru bena anga iranost ga ne privlaèi, obèasna prisotnost giba
pa nima naloge nadomestiti besedilo.
Tudi postopki, ki jih Je uporablja za obdelavo izbranega jezikovnega materiala, ne segajo
v enaki meri v vse tri glavne smeri (semantièno osvobojeni jezikovni material, podrejen
glasbeni logiki; apliciranje kompozicijskih tehnik na fragmentirana pomenska besedila;
iskanje analogij z jezikom ob zanemarjanju semantiène ravni). V prvo skupino bi lahko
uvrstili veèino zborovskih skladb ali odsekov brez besedila. V nekaterih od teh se ob
nevtralnih zlogih in fonemih pojavljajo tudi pomenske besede kot kontrast (npr. Bukolika:
Iacobus Gallus dictus Carniolus). O drugi skupini lahko govorimo, kadar so izbrana
besedila pesmi ali proza, a jih skladatelj obdeluje upoštevajoè glasbeno logiko. Za Je eva
zborovska dela je znaèilno, da skladatelj sopostavlja besedila in jim s tem zmanjšuje
razumljivost in briše pomen, prisotno je tudi ponavljanje nekaterih besed iz besedila,
predvsem kadar tovrstni odseki tvorijo ozadje, na katerem se pojavljajo bolj izpostavljeni
elementi (npr. Farinelli). Veèkrat uporabljen postopek je filtriranje, ko iz besed izginjajo
soglasniki ali celi zlogi (npr. Magnet) - tudi to je naèin desemantizacije71. Nikoli pa Je ne
izhaja iz konceptov in vedno upošteva semantièno raven, kadar ta obstaja, tudi èe jo
poskuša nevtralizirati.
69 Loparnik, »Sedem vprašanj,« 71–72.
70 Lebiè, »Jakobu!,« 28.
71 Podoben je postopek, ki ga uporablja Berio v skladbi O King, le da tam v nasprotni smeri: s postopnim
dodajanjem soglasnikov se ob koncu pojavi celotno besedilo.
56
o »gibnem slikanju«, ki slu i ojaèitvi semantiène ravni in ne njeni nevtralizaciji. Gib je
prisoten tudi v kaglovski maniri, ko je pomemben zvoèni rezultat akcije in je kot zvoèni
dogodek tudi notiran v partituri (ploskanje, topotanje itd.). To potrdi Je sam: »Èe bi bil
kdo drug in bi se moral kompozicijsko opredeliti (saj sem konec koncev diplomirani
glasbeni zgodovinar), potem bi rekel, da sodi takšen skladatelj […] morda tudi h
Kaglovim uèencem (kadar prenaša glasbeni teater celo v zborovski svet).«69 Pri njem niti
v delih, ki so namenjena manj uèenim izvajalcem, ni zaznati sentimentalnosti. Lebiè je ob
sreèanjih z njegovo glasbo »spoznal, da je Jakob Je srame ljiv ali kar ironièen do
pretirane razèustvovanosti, da se zavestno odmika od uteèenega, ustaljenih koncertnih
navad, obièajnih zasedb, rutine in podobnega.«70 Torej ga vsekakor lahko umestimo v
estetske tokove, ki so e v 19. stoletju zaèeli zavraèati èustveno dojemanje glasbe.
...
Velik del skladb preteklih obdobij se naslanja na poezijo, ki je po svoji strukturi blizu
pogovornemu jeziku; naloga skladatelja naj bi bila odslikati jo v glasbi, pa naj bo to s
pomoèjo tonskega slikanja, glasbene retorike ali uporabe glasbeno imanentnih sredstev.
Pri Je u govoru blizka poezija kot izhodišèna izbira prevladuje. Redkeje se odloèa za
rešitve, ki predstavljajo katerega od naèinov za nevtraliziranje semantiène ravni besedila v
prid glasbeno imanentnemu. Od nakazanih štirih rešitev (uporaba zvoène poezije;
preusmerjanje pozornosti od semantike na širši dru beni kontekst; brezbesedilnost; gib
namesto besedila) je Je u vsekakor najbli ja tretja. Kadar uporablja semantike prost
fonetièni material, le redko uporabi zvoèno poezijo, torej vnaprej pripravljen nabor glasov
s sebi lastno logiko, veèinoma zloge in foneme izbira sproti glede na eleni zvoèni uèinek
v kontekstu glasbene ideje. Dru bena anga iranost ga ne privlaèi, obèasna prisotnost giba
pa nima naloge nadomestiti besedilo.
Tudi postopki, ki jih Je uporablja za obdelavo izbranega jezikovnega materiala, ne segajo
v enaki meri v vse tri glavne smeri (semantièno osvobojeni jezikovni material, podrejen
glasbeni logiki; apliciranje kompozicijskih tehnik na fragmentirana pomenska besedila;
iskanje analogij z jezikom ob zanemarjanju semantiène ravni). V prvo skupino bi lahko
uvrstili veèino zborovskih skladb ali odsekov brez besedila. V nekaterih od teh se ob
nevtralnih zlogih in fonemih pojavljajo tudi pomenske besede kot kontrast (npr. Bukolika:
Iacobus Gallus dictus Carniolus). O drugi skupini lahko govorimo, kadar so izbrana
besedila pesmi ali proza, a jih skladatelj obdeluje upoštevajoè glasbeno logiko. Za Je eva
zborovska dela je znaèilno, da skladatelj sopostavlja besedila in jim s tem zmanjšuje
razumljivost in briše pomen, prisotno je tudi ponavljanje nekaterih besed iz besedila,
predvsem kadar tovrstni odseki tvorijo ozadje, na katerem se pojavljajo bolj izpostavljeni
elementi (npr. Farinelli). Veèkrat uporabljen postopek je filtriranje, ko iz besed izginjajo
soglasniki ali celi zlogi (npr. Magnet) - tudi to je naèin desemantizacije71. Nikoli pa Je ne
izhaja iz konceptov in vedno upošteva semantièno raven, kadar ta obstaja, tudi èe jo
poskuša nevtralizirati.
69 Loparnik, »Sedem vprašanj,« 71–72.
70 Lebiè, »Jakobu!,« 28.
71 Podoben je postopek, ki ga uporablja Berio v skladbi O King, le da tam v nasprotni smeri: s postopnim
dodajanjem soglasnikov se ob koncu pojavi celotno besedilo.
56
