Page 57 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 57
Larisa Vrhunc, ODNOS MED BESEDNIM IN GLASBENIM V MEŠANIH ZBORIH JAKOBA JE A
Za konec se lahko vprašamo, zakaj nekateri skladatelji, med njimi tudi Je , v iskanju
ravnovesja med glasbenim in besednim radi stopajo po manj uhojenih poteh. Jih išèejo
izkljuèno v elji po novem ali pa obstajajo tudi drugaèni razlogi?
Glenn Gould je e leta 1970 ugotovil, da se celotna ideja glasbe zelo spreminja. »Èutim,
da se dogaja nekaj zares pomembnega, saj sem mnenja, da ima precej nove glasbe opraviti
z govorjeno besedo, z ritmi in vzorci, vzgibi, padci in inklinacijo, z urejanjem fraze in
reguliranjem kadence v èloveškem govoru.« Ob svojem eksperimentiranju s posnetki
govora je prišel do spoznanja, »da se je vsa naša predstava o tem, kaj je glasba, za vedno
spojila z vsemi zvoki, ki nas obdajajo, z vsem, kar nam okolje ponuja.«72
Pretresi, primerljivi opisanim, so se, predvsem s pojavom in z razvojem zvoène poezije,
odrazili tudi v literaturi. Hkrati z razvojem obeh umetnosti pa so se v preteklem stoletju
spletle tudi številne nove vezi med njima: ko je beseda zaèela razpadati na gradnike in se
tako odpovedovala pomenu, se je hkrati tudi pretapljala v glasbo; zato bi bilo vztrajanje na
pozicijah, znaèilnih za 19. stoletje, anahronizem. Po Èuènikovem mnenju
»od besed glasba danes ne sme veè prièakovati tako ustreznega opisa tega, kar
sama dobro poène brez njih ali ob zanemarjanju njihove semantiène ravni. Lahko
pa jih popolnoma enakovredno sprejme vase, kot konstitutivni element same sebe,
podobno kot je sprejela šume, poke, hrup in druge zvoke iz okolja ter celo tišino. In
to del nje tudi povsem suvereno poène, prav tako kot se tudi del pisane/govorjene
besede povezuje – ne samo (na zunaj) – z glasbeno spremljavo, ampak tudi na
ravni (notranje) ritmiène strukture.«73
Vse »neuhojene poti«, po katerih stopajo skladatelji, je torej poleg elje po novem mogoèe
razumeti tudi kot poskuse, da bi se v davni preteklosti zdru eni in kasneje loèeni umetnosti
spet zbli ali.
72 Povzeto in citirano po Primo Èuènik, »Iz besede kakor iz glasbe«, Literatura XVI, št. 151&152
(2004): 1.
73 Èuènik, »Iz besede kakor iz glasbe«, 2.
57
Za konec se lahko vprašamo, zakaj nekateri skladatelji, med njimi tudi Je , v iskanju
ravnovesja med glasbenim in besednim radi stopajo po manj uhojenih poteh. Jih išèejo
izkljuèno v elji po novem ali pa obstajajo tudi drugaèni razlogi?
Glenn Gould je e leta 1970 ugotovil, da se celotna ideja glasbe zelo spreminja. »Èutim,
da se dogaja nekaj zares pomembnega, saj sem mnenja, da ima precej nove glasbe opraviti
z govorjeno besedo, z ritmi in vzorci, vzgibi, padci in inklinacijo, z urejanjem fraze in
reguliranjem kadence v èloveškem govoru.« Ob svojem eksperimentiranju s posnetki
govora je prišel do spoznanja, »da se je vsa naša predstava o tem, kaj je glasba, za vedno
spojila z vsemi zvoki, ki nas obdajajo, z vsem, kar nam okolje ponuja.«72
Pretresi, primerljivi opisanim, so se, predvsem s pojavom in z razvojem zvoène poezije,
odrazili tudi v literaturi. Hkrati z razvojem obeh umetnosti pa so se v preteklem stoletju
spletle tudi številne nove vezi med njima: ko je beseda zaèela razpadati na gradnike in se
tako odpovedovala pomenu, se je hkrati tudi pretapljala v glasbo; zato bi bilo vztrajanje na
pozicijah, znaèilnih za 19. stoletje, anahronizem. Po Èuènikovem mnenju
»od besed glasba danes ne sme veè prièakovati tako ustreznega opisa tega, kar
sama dobro poène brez njih ali ob zanemarjanju njihove semantiène ravni. Lahko
pa jih popolnoma enakovredno sprejme vase, kot konstitutivni element same sebe,
podobno kot je sprejela šume, poke, hrup in druge zvoke iz okolja ter celo tišino. In
to del nje tudi povsem suvereno poène, prav tako kot se tudi del pisane/govorjene
besede povezuje – ne samo (na zunaj) – z glasbeno spremljavo, ampak tudi na
ravni (notranje) ritmiène strukture.«73
Vse »neuhojene poti«, po katerih stopajo skladatelji, je torej poleg elje po novem mogoèe
razumeti tudi kot poskuse, da bi se v davni preteklosti zdru eni in kasneje loèeni umetnosti
spet zbli ali.
72 Povzeto in citirano po Primo Èuènik, »Iz besede kakor iz glasbe«, Literatura XVI, št. 151&152
(2004): 1.
73 Èuènik, »Iz besede kakor iz glasbe«, 2.
57
