Page 55 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 55
Larisa Vrhunc, ODNOS MED BESEDNIM IN GLASBENIM V MEŠANIH ZBORIH JAKOBA JE A
oziroma se glas posamezne èrke zameji, da se preartikulira in postane neizèrpen
vir mo nosti novih (drugaènih) barv. Izgubila se je nosilnost pomena in postala
snov za razgradnjo in sestavo v drugaènih osvetlitvah. […] Vokal na primer
pojem/dr im glas »u«, ob tem pa vrinjam s presledki hitre »l«. Gre za zagledanost
v zvok, ki se rojeva v docela novih mo nostih, kot da se vraèamo nazaj v otroškost z
iznajdevanjem igrivih stanj. Skratka, vse je dovoljeno preizkusiti, radovednost ne
pozna meja, tradicionalne konvencije estetskih meril so se brezmejno razširile, a o
njihovem dosegu mora vendarle odloèati vsak sam.«63
Nove zvoke je bilo potrebno tudi jasno notirati. Mitja Gobec, poznavalec slovenske
zborovske literature in še posebej Je eve, ugotavlja, da Je »do potankosti izpiše vse
izvedbene oznake in napotke, èeprav sam nikoli ni bil zborovodja. V mnogih skladbah je
‘uvedel/izumil’ novo notacijo in izvedbene oznake in s tem prispeval k bogastvu zapisa
slovenskih vokalnih del.«64 Je uporablja nekaj vrst zapisa, ki ga najdemo tudi pri drugih
sodobnih skladateljih, na primer »prostransko notacijo«65, èrke x namesto glavic
oznaèujejo govor, pušèice navzgor ali navzdol najvišji oziroma najni ji dosegljivi zvok,
podaljšane pravokotne glavice pa tonske grozde. Predlo ek (osminko s preèrtano
zastavico), povezan z daljšo noto, uporabi, kadar eli poudarjen nastavek zloga, ki se
nadaljuje v izdr ani soglasnik, najveèkrat M ali N. Manj pogoste so glavice v obliki èrke s,
ki oznaèujejo šepet, pri polifonski obdelavi (znanih) melodij pa za besedilo vodilnega
glasu uporablja mastno pisavo, da pevci la je razumejo hierarhijo glasov in prehajanja
med njimi.
Sklepne misli
Številni glasbeni publicisti in skladateljski kolegi se strinjajo, da je glasba Jakoba Je a
»vseskozi samosvoja«66, »avtonomna, a pogosto v dialogu z drugimi umetnostmi –
govorom, petjem in gibom. In ko kdaj slišimo, da je predvsem skladatelj vokalne glasbe, je
to zmota. Èloveški glas mu je samo najljubši ‘instrument’«.67 Tako ne preseneèa, da ga
obèasno tudi uporablja bolj kot instrument. V delih, ki sicer slonijo na poeziji, glas
mestoma vzklika, krièi, šepeta in se še drugaèe oddaljuje od literarne predloge, tudi v
povezavi z gibom.
Pompe zapiše, da so za Je eva dela znaèilna fragmentiranja, »nesemantièna« simultanost,
poudarjena ritmiènost, vse to pa »izhaja iz ‘literarne’ inspiracije, vendar pa v
kompozicijskem procesu popolnoma zaupa predvsem glasbenim izrazilom.«68 Verjetno
zapisano najbolj dr i za tisti del, ki ga Je oznaèuje kot »višave«, v »zemeljskih« delih pa
je pogosto prisotno tonsko slikanje, ki ni glasbeno imanentno. »Podaljševanje« v gib je
mogoèe najti v obeh skupinah del, vendar bi v veèini primerov iz obeh lahko bolj govorili
63 Je , »V neskonènem ciklu,« 91–92.
64 Gobec, »Je – vokalni skladatelj,« 174–175.
65 Je ev izraz za bolj uveljavljeno prostorsko oz. grafièno notacijo.
66 gavec, spremna beseda k Samospevi, zgošèenka.
67 Lojze Lebiè, »Jakobu!,« Glasna 44, št. 5 (2013): 28.
68 Pompe, »Literatura in glasba,« 61.
55
oziroma se glas posamezne èrke zameji, da se preartikulira in postane neizèrpen
vir mo nosti novih (drugaènih) barv. Izgubila se je nosilnost pomena in postala
snov za razgradnjo in sestavo v drugaènih osvetlitvah. […] Vokal na primer
pojem/dr im glas »u«, ob tem pa vrinjam s presledki hitre »l«. Gre za zagledanost
v zvok, ki se rojeva v docela novih mo nostih, kot da se vraèamo nazaj v otroškost z
iznajdevanjem igrivih stanj. Skratka, vse je dovoljeno preizkusiti, radovednost ne
pozna meja, tradicionalne konvencije estetskih meril so se brezmejno razširile, a o
njihovem dosegu mora vendarle odloèati vsak sam.«63
Nove zvoke je bilo potrebno tudi jasno notirati. Mitja Gobec, poznavalec slovenske
zborovske literature in še posebej Je eve, ugotavlja, da Je »do potankosti izpiše vse
izvedbene oznake in napotke, èeprav sam nikoli ni bil zborovodja. V mnogih skladbah je
‘uvedel/izumil’ novo notacijo in izvedbene oznake in s tem prispeval k bogastvu zapisa
slovenskih vokalnih del.«64 Je uporablja nekaj vrst zapisa, ki ga najdemo tudi pri drugih
sodobnih skladateljih, na primer »prostransko notacijo«65, èrke x namesto glavic
oznaèujejo govor, pušèice navzgor ali navzdol najvišji oziroma najni ji dosegljivi zvok,
podaljšane pravokotne glavice pa tonske grozde. Predlo ek (osminko s preèrtano
zastavico), povezan z daljšo noto, uporabi, kadar eli poudarjen nastavek zloga, ki se
nadaljuje v izdr ani soglasnik, najveèkrat M ali N. Manj pogoste so glavice v obliki èrke s,
ki oznaèujejo šepet, pri polifonski obdelavi (znanih) melodij pa za besedilo vodilnega
glasu uporablja mastno pisavo, da pevci la je razumejo hierarhijo glasov in prehajanja
med njimi.
Sklepne misli
Številni glasbeni publicisti in skladateljski kolegi se strinjajo, da je glasba Jakoba Je a
»vseskozi samosvoja«66, »avtonomna, a pogosto v dialogu z drugimi umetnostmi –
govorom, petjem in gibom. In ko kdaj slišimo, da je predvsem skladatelj vokalne glasbe, je
to zmota. Èloveški glas mu je samo najljubši ‘instrument’«.67 Tako ne preseneèa, da ga
obèasno tudi uporablja bolj kot instrument. V delih, ki sicer slonijo na poeziji, glas
mestoma vzklika, krièi, šepeta in se še drugaèe oddaljuje od literarne predloge, tudi v
povezavi z gibom.
Pompe zapiše, da so za Je eva dela znaèilna fragmentiranja, »nesemantièna« simultanost,
poudarjena ritmiènost, vse to pa »izhaja iz ‘literarne’ inspiracije, vendar pa v
kompozicijskem procesu popolnoma zaupa predvsem glasbenim izrazilom.«68 Verjetno
zapisano najbolj dr i za tisti del, ki ga Je oznaèuje kot »višave«, v »zemeljskih« delih pa
je pogosto prisotno tonsko slikanje, ki ni glasbeno imanentno. »Podaljševanje« v gib je
mogoèe najti v obeh skupinah del, vendar bi v veèini primerov iz obeh lahko bolj govorili
63 Je , »V neskonènem ciklu,« 91–92.
64 Gobec, »Je – vokalni skladatelj,« 174–175.
65 Je ev izraz za bolj uveljavljeno prostorsko oz. grafièno notacijo.
66 gavec, spremna beseda k Samospevi, zgošèenka.
67 Lojze Lebiè, »Jakobu!,« Glasna 44, št. 5 (2013): 28.
68 Pompe, »Literatura in glasba,« 61.
55
