Page 54 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 54
O VREMŠAK (1930–2004)
pesmi, zasnovane na drobnem domisleku (s primerjavo med neznano, kam v daljavi se
spušèajo ptice in be no minljivostjo vsega lepega v èlovekovem ivljenju). V smislu
primerjave s Kogojem oziroma nadaljnjega modernistiènega ostrenja glasbenega izraza
pa bi pri Vremšaku, upoštevajoè znaèilnosti omenjenih samospevov, prej lahko govorili o
nekakšnem slogovnem decrescendu. Tako preseneèa, da so bili v okviru koncertov Kluba
komponistov Vremšakovi samospevi razmeroma pogosto na sporedu. e 20. aprila 1954
je bil tako v Veliki dvorani Slovenske filharmonije izveden njegov samospev Bolest, 12.
decembra 1956 pa poleg e omenjenega še samospev Pa ne pojdem prek Poljan.10
Zanimivo, da je Karol Pahor v svoji kritiki v Ljudski pravici ob izvedbi zadnjega zapisal,
da je Samo Vremšak »malce razoèaral«11. Svoje sodbe ni podrobneje utemeljil, verjetno
pa je bil razoèaran nad Vremšakovo prete no tradicionalistièno orientirano skladateljsko
poetiko. Za razliko od nekaterih drugih èlanov Kluba komponistov, predvsem tistih, ki so
kasneje ustanovili skupino Pro musica viva, se je Vremšak v svojih prvih samospevih
namreè zavestno ognil tedaj najsodobnejšim skladateljskim nazorom.
Tri pesmi za glas in klavir
V svojem prvem ciklu12 samospevov z naslovom Tri pesmi za glas in klavir najdemo tri
skladateljeve samospeve na pesemske predloge treh razliènih pesnikov: Toneta Pavèka,
nedavno preminulega Kajetana Kovièa in Mateja Bora. Tudi sicer je imel Vremšak
precejšen obèutek za izbor pesniških besedil in je v svojih samospevih veèinoma posegal
po vrhovih slovenske poezije. Navdihovala ga je tako poezija slovenske moderne kot
slovita kolektivna zbirka Pesmi štirih ter seveda poezija Vremšakovega somešèana,
Kamnièana Franceta Balantièa. Podobno kot v skladateljevih študijskih samospevih gre
tudi pri treh samospevih iz leta 1959, ko je torej še študiral solopetje na Akademiji za
glasbo v Ljubljani, v veèini za dokaj tradicionalne skladateljske okvire. Glede na obseg
pevskega glasu so samospevi namenjeni sopranu, èeprav Vremšak tega nikjer izrecno ne
zapiše. V glasu prevladuje modalna melodika, klavirska spremljava se veèinoma giblje
znotraj razširjene tonalnosti, ki pa jo Vremšak skladno s pomenskimi viški besedila èesto
oplementi s harmonsko tujimi toni. Le ti pogosto izhajajo iz melodike. Kljub temu
zakljuèki skladb in predznaki še vedno sugerirajo tonalne centre. Za vse tri samospeve je
znaèilna tudi dokaj pregledna kvazi tridelna A B A’ oblikovna zasnova. V zadnjem A delu
pa ne gre za dobesedne ponovitve melodiènih fraz, temveè zgolj za nekakšne spominske
reminiscence v klavirju, ki pa se pojavijo v vseh treh samospevih.
Iz omenjene zbirke velja izpostaviti njegov drugi samospev z naslovom Uspavanka za
hèerko na besedilo klasika sodobne slovenske poezije Kajetana Kovièa. Samospev je bil
napisan ob rojstvu skladateljeve hèerke Irene. V njem Vremšak vestno sledi znaèilni
Kovièevi liriki. Zaznamuje ga lirièno-izpovedni karakter, ki se zrcali v subtilno
navdahnjeni melodiki. Le ta je sicer manj znaèilna za druge skladateljeve samospeve.
Zavoljo ekspresivnosti izraza pa v ciklu najbolj izstopa zadnji samospev Misel na stihe
Mateja Bora, ki je vsekakor eden najbolj kompleksnih skladateljevih samospevov.
10 Matja Barbo, Pro musica viva, n. d., str. 43, 51.
11 Prav tam, str. 53.
12 Samo Vremšak, Tri pesmi za glas in klavir, Društvo slovenskih skladateljev, Ed. DSS 104.
54
pesmi, zasnovane na drobnem domisleku (s primerjavo med neznano, kam v daljavi se
spušèajo ptice in be no minljivostjo vsega lepega v èlovekovem ivljenju). V smislu
primerjave s Kogojem oziroma nadaljnjega modernistiènega ostrenja glasbenega izraza
pa bi pri Vremšaku, upoštevajoè znaèilnosti omenjenih samospevov, prej lahko govorili o
nekakšnem slogovnem decrescendu. Tako preseneèa, da so bili v okviru koncertov Kluba
komponistov Vremšakovi samospevi razmeroma pogosto na sporedu. e 20. aprila 1954
je bil tako v Veliki dvorani Slovenske filharmonije izveden njegov samospev Bolest, 12.
decembra 1956 pa poleg e omenjenega še samospev Pa ne pojdem prek Poljan.10
Zanimivo, da je Karol Pahor v svoji kritiki v Ljudski pravici ob izvedbi zadnjega zapisal,
da je Samo Vremšak »malce razoèaral«11. Svoje sodbe ni podrobneje utemeljil, verjetno
pa je bil razoèaran nad Vremšakovo prete no tradicionalistièno orientirano skladateljsko
poetiko. Za razliko od nekaterih drugih èlanov Kluba komponistov, predvsem tistih, ki so
kasneje ustanovili skupino Pro musica viva, se je Vremšak v svojih prvih samospevih
namreè zavestno ognil tedaj najsodobnejšim skladateljskim nazorom.
Tri pesmi za glas in klavir
V svojem prvem ciklu12 samospevov z naslovom Tri pesmi za glas in klavir najdemo tri
skladateljeve samospeve na pesemske predloge treh razliènih pesnikov: Toneta Pavèka,
nedavno preminulega Kajetana Kovièa in Mateja Bora. Tudi sicer je imel Vremšak
precejšen obèutek za izbor pesniških besedil in je v svojih samospevih veèinoma posegal
po vrhovih slovenske poezije. Navdihovala ga je tako poezija slovenske moderne kot
slovita kolektivna zbirka Pesmi štirih ter seveda poezija Vremšakovega somešèana,
Kamnièana Franceta Balantièa. Podobno kot v skladateljevih študijskih samospevih gre
tudi pri treh samospevih iz leta 1959, ko je torej še študiral solopetje na Akademiji za
glasbo v Ljubljani, v veèini za dokaj tradicionalne skladateljske okvire. Glede na obseg
pevskega glasu so samospevi namenjeni sopranu, èeprav Vremšak tega nikjer izrecno ne
zapiše. V glasu prevladuje modalna melodika, klavirska spremljava se veèinoma giblje
znotraj razširjene tonalnosti, ki pa jo Vremšak skladno s pomenskimi viški besedila èesto
oplementi s harmonsko tujimi toni. Le ti pogosto izhajajo iz melodike. Kljub temu
zakljuèki skladb in predznaki še vedno sugerirajo tonalne centre. Za vse tri samospeve je
znaèilna tudi dokaj pregledna kvazi tridelna A B A’ oblikovna zasnova. V zadnjem A delu
pa ne gre za dobesedne ponovitve melodiènih fraz, temveè zgolj za nekakšne spominske
reminiscence v klavirju, ki pa se pojavijo v vseh treh samospevih.
Iz omenjene zbirke velja izpostaviti njegov drugi samospev z naslovom Uspavanka za
hèerko na besedilo klasika sodobne slovenske poezije Kajetana Kovièa. Samospev je bil
napisan ob rojstvu skladateljeve hèerke Irene. V njem Vremšak vestno sledi znaèilni
Kovièevi liriki. Zaznamuje ga lirièno-izpovedni karakter, ki se zrcali v subtilno
navdahnjeni melodiki. Le ta je sicer manj znaèilna za druge skladateljeve samospeve.
Zavoljo ekspresivnosti izraza pa v ciklu najbolj izstopa zadnji samospev Misel na stihe
Mateja Bora, ki je vsekakor eden najbolj kompleksnih skladateljevih samospevov.
10 Matja Barbo, Pro musica viva, n. d., str. 43, 51.
11 Prav tam, str. 53.
12 Samo Vremšak, Tri pesmi za glas in klavir, Društvo slovenskih skladateljev, Ed. DSS 104.
54
