Page 53 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 53
nej Weiss, SAMOSPEVI SAMA VREMŠAKA
napisane diplomske naloge, kar se zdi vsekakor ena izmed primernih tem za obravnavo v
prihodnje.7
Vremšakova ustvarjalnost samospevov je primerjalno z njegovimi sodobniki
precejšnja. Gre torej nedvomno za eno izmed osrednjih podroèij skladateljevega
ustvarjalnega dela. Tako njegovo konstantno snovanje samospevov omogoèa bolj ali
manj popoln vpogled v vsa pomembnejša obdobja skladateljeve ustvarjalnosti. Zaèetki
njegovega komponiranja samospevov segajo še v obdobje skladateljevega študija
kompozicije in kasneje solopetja na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vsekakor je njegove
skladateljske obrise sprva zaznamovala predvsem Kozinova kompozicijska šola. Zaèetni
dokaj tradicionalni idejni vzori so torej jasno razvidni, èeprav se zdi potrebno v isti sapi
poudariti, da je Vremšak v ostrini glasbenega izraza kmalu presegel svojega uèitelja
Kozino ter razmeroma zgodaj izoblikoval svoj lasten glasbeni izraz, ki mu je z veèjimi
oziroma manjšimi odmiki ostal zvest praktièno vse ivljenje. Tako je bil Vremšak e za
èasa študija na Akademiji za glasbo èlan v osnovi modernistièno orientiranega Kluba
komponistov, vendar pa je potrebno priznati, da je bil Klub v prvi vrsti zbirališèe mladih
skladateljev »razliènih in obèasno celo nasprotnih estetskih izhodišè«.8
Vremšakovi študijski samospevi
Predvsem najmlajši v znameniti èetverici slovstvene moderne »poet škrjanèkov, polj,
cvetov« Josip Murn Aleksandrov je bil tisti, katerega poezija je na podroèju samospeva
najprej pritegnila Vremšakovo zanimanje. Z naskokom najveè Murnovih pesmi je med
slovenskimi skladatelji objavil Emil Adamiè, vsaj deloma najbr zato, ker je dve leti
mlajšega pesnika tudi osebno poznal. Adamiè je bil tudi prvi, ki je leta 1903 v Novih
akordih uglasbil znamenito Murnovo pesem Pa ne pojdem prek poljan, v kateri je tesnoba
upesnjena kot siva, mrzla pokrajina, slutnja bli nje smrti pa kot krakajoèi èrni vran s
srepeèim oèesom. e èez nekaj let pa je v Novih akordih izšla še ena uglasbitev omenjene
Murnove pesmi izpod peresa Gojmira Kreka.9
Tako je tudi Vremšak sprva posegel po prej omenjeni Murnovi pesmi. Za omenjeni
samospev iz leta 1952, kot tudi praktièno vse prve skladateljeve samospeve, je znaèilna
ekspresivna melodika, ki je prek dramatiènih poudarkov tesno povezana s pomenskimi
momenti besedila. Pogosto modalno razširjena tonalna osredišèenost v sicer statièni
akordièni spremljavi ter pregledna tridelna zasnova, so torej tiste znaèilnosti, ki ob
analiziranju njegovih študijskih samospevov vsekakor izstopajo. Pri tem je zanimivo, da
je v samospevih skladatelj posegal le po takšnih besedilih, ki so jih uglasbili e sodelavci
Novih akordov. Torej je verjetno dobro poznal Adamièeve, Ravnikove idr. samospeve.
Podobne karakteristike izkazujeta tudi naslednja Vremšakova samospeva Trenutek in
Prišla je jesenska noè. Predvsem prvi je zavoljo skoraj neizogibne primerjave s Kogojevo
uglasbitvijo Murnovega besedila iz leta 1914, ki v slovenski glasbi velja za nekakšen
idejni zaèetek ekspresionizma, dvignil nemalo pozornosti. Zdi se, da je tudi Vremšak
podlegel èarom kratke, toda znamenite, z oto nim koprnenjem navdahnjene Murnove
7 Ema Zapušek, Kromatika v zborovskih delih Sama Vremšaka: diplomska naloga, Ljubljana, Akademija za
glasbo v Ljubljani, 1986 in Natalija Mustar, Orgelski opus Sama Vremšaka in njegova uporaba v
didaktiène namene: diplomska naloga, Ljubljana, Akademija za glasbo v Ljubljani, 2002.
8 Matja Barbo, Pro musica viva, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakulteta, 2001, str. 41.
9 Gojmir Krek, Pa ne pojdem prek poljan, Novi akordi, ur. Gojmir Krek, 7 (1907) 3.
53
napisane diplomske naloge, kar se zdi vsekakor ena izmed primernih tem za obravnavo v
prihodnje.7
Vremšakova ustvarjalnost samospevov je primerjalno z njegovimi sodobniki
precejšnja. Gre torej nedvomno za eno izmed osrednjih podroèij skladateljevega
ustvarjalnega dela. Tako njegovo konstantno snovanje samospevov omogoèa bolj ali
manj popoln vpogled v vsa pomembnejša obdobja skladateljeve ustvarjalnosti. Zaèetki
njegovega komponiranja samospevov segajo še v obdobje skladateljevega študija
kompozicije in kasneje solopetja na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vsekakor je njegove
skladateljske obrise sprva zaznamovala predvsem Kozinova kompozicijska šola. Zaèetni
dokaj tradicionalni idejni vzori so torej jasno razvidni, èeprav se zdi potrebno v isti sapi
poudariti, da je Vremšak v ostrini glasbenega izraza kmalu presegel svojega uèitelja
Kozino ter razmeroma zgodaj izoblikoval svoj lasten glasbeni izraz, ki mu je z veèjimi
oziroma manjšimi odmiki ostal zvest praktièno vse ivljenje. Tako je bil Vremšak e za
èasa študija na Akademiji za glasbo èlan v osnovi modernistièno orientiranega Kluba
komponistov, vendar pa je potrebno priznati, da je bil Klub v prvi vrsti zbirališèe mladih
skladateljev »razliènih in obèasno celo nasprotnih estetskih izhodišè«.8
Vremšakovi študijski samospevi
Predvsem najmlajši v znameniti èetverici slovstvene moderne »poet škrjanèkov, polj,
cvetov« Josip Murn Aleksandrov je bil tisti, katerega poezija je na podroèju samospeva
najprej pritegnila Vremšakovo zanimanje. Z naskokom najveè Murnovih pesmi je med
slovenskimi skladatelji objavil Emil Adamiè, vsaj deloma najbr zato, ker je dve leti
mlajšega pesnika tudi osebno poznal. Adamiè je bil tudi prvi, ki je leta 1903 v Novih
akordih uglasbil znamenito Murnovo pesem Pa ne pojdem prek poljan, v kateri je tesnoba
upesnjena kot siva, mrzla pokrajina, slutnja bli nje smrti pa kot krakajoèi èrni vran s
srepeèim oèesom. e èez nekaj let pa je v Novih akordih izšla še ena uglasbitev omenjene
Murnove pesmi izpod peresa Gojmira Kreka.9
Tako je tudi Vremšak sprva posegel po prej omenjeni Murnovi pesmi. Za omenjeni
samospev iz leta 1952, kot tudi praktièno vse prve skladateljeve samospeve, je znaèilna
ekspresivna melodika, ki je prek dramatiènih poudarkov tesno povezana s pomenskimi
momenti besedila. Pogosto modalno razširjena tonalna osredišèenost v sicer statièni
akordièni spremljavi ter pregledna tridelna zasnova, so torej tiste znaèilnosti, ki ob
analiziranju njegovih študijskih samospevov vsekakor izstopajo. Pri tem je zanimivo, da
je v samospevih skladatelj posegal le po takšnih besedilih, ki so jih uglasbili e sodelavci
Novih akordov. Torej je verjetno dobro poznal Adamièeve, Ravnikove idr. samospeve.
Podobne karakteristike izkazujeta tudi naslednja Vremšakova samospeva Trenutek in
Prišla je jesenska noè. Predvsem prvi je zavoljo skoraj neizogibne primerjave s Kogojevo
uglasbitvijo Murnovega besedila iz leta 1914, ki v slovenski glasbi velja za nekakšen
idejni zaèetek ekspresionizma, dvignil nemalo pozornosti. Zdi se, da je tudi Vremšak
podlegel èarom kratke, toda znamenite, z oto nim koprnenjem navdahnjene Murnove
7 Ema Zapušek, Kromatika v zborovskih delih Sama Vremšaka: diplomska naloga, Ljubljana, Akademija za
glasbo v Ljubljani, 1986 in Natalija Mustar, Orgelski opus Sama Vremšaka in njegova uporaba v
didaktiène namene: diplomska naloga, Ljubljana, Akademija za glasbo v Ljubljani, 2002.
8 Matja Barbo, Pro musica viva, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakulteta, 2001, str. 41.
9 Gojmir Krek, Pa ne pojdem prek poljan, Novi akordi, ur. Gojmir Krek, 7 (1907) 3.
53
