Page 24 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 24
O VREMŠAK (1930–2004)
drugaèe. Kljub klasiènim izhodišèem pa skozi njegov opus opazujemo odmik od tonalnih
centrov in svobodno pojmovanje glasbenega stavka, pri vokalnih delih pa velik naslon na
pesemska in prozna besedila. Njegova Sonatina za klavir je bila uvršèena v notno zbirko,
ki so jo èlani Kluba komponistov izdali ob svoji petletnici leta 1958. Pavle Merku je o
Vremšakovem delu zapisal, da ima sicer tonalno zasnovo, kromatièno nasièenost
poznoromantiènega èasa in nenadne modulacije v slugu Prokofjeva kot znaèilnost
drugega desetletja 20. stoletja, vendar je prepoznal njegovo nadarjenost in pohvalil
sposobnost èutenja glasbenih problemov.13 Veèina èlanov omenjenega Kluba je na
zaèetku šestdesetih let postala del glasbeno napredne skupine Pro musica viva, ki je
skušala ujeti takrat najsodobnejše glasbene tokove evropskega Zahoda, a Vremšaka ni
bilo med njimi.
Za študij petja se je odloèil na prigovarjanje oèeta Cirila, ki je prepoznal njegove
pevske sposobnosti in ga spodbujal k izobra evanju. Kot nadarjen pevec z glasovnim
obsegom tenorista in baritonista, se je tako ob dirigiranju in kompoziciji vpisal še k
solopetju, vendar je študij po prvi diplomi zaradi vojašèine prekinil in ga nadaljeval leta
1957. Akademsko stopnjo je zakljuèil leta 1960 pod mentorstvom profesorja Ada Dariana
(1895–1966), dunajskega diplomanta, mednarodno uveljavljenega tenorista ter
koncertnega in opernega pevca. Darian je bil na Akademiji za glasbo pevski pedagog od
leta 1945 in je tako kot Julij Betetto, spiritus agens pouèevanja solistiènega petja na
Slovenskem, vzgojil vrsto odliènih opernih in koncertnih pevcev. Samo Vremšak se je po
obeh študijih predal skladanju, vodenju kamniške Lire in koncertnemu petju, ob tem pa je
uèiteljeval. V letih 1957 do 1963 je slu boval na ljubljanski srednji glasbeni šoli kot
uèitelj širokega kova. Pouèeval je harmonijo, partiturno igro, klavir stranski predmet,
vokalno tehniko in vodil dekliški zbor. Morda je prav zanj napisal svoje prvo delo za to
zasedbo Mraèna Jesen (bes. Èrtomir Šinkovec), ki jo je leta 1963 objavil v reviji Grlica.
Ko je leta 1959 na Akademiji opravil strokovni izpit iz teoretiènih predmetov, je tam
postal tudi honorarni sodelavec. Da bi se dejavneje posvetil umetniški karieri, je bil dve
leti v svobodnem poklicu (1963–1965). V tem èasu je nekaj mesecev vodil Akademski
pevski zbor Tone Tomšiè, bil èlan domaèe Lire, Komornega zbora RTV Ljubljana,
aktiven kot skladatelj in koncertni pevec. Kot poustvarjalec je zaèel snemati za arhiv
Radia Ljubljana, za katerega je posnel vrsto samospevov, med katerimi so posebej
izstopajoèe krstne izvedbe skladb Marija Kogoja. To obdobje je sam oznaèil za lepo in
uspešno. Ko se je leta 1965 v drugo poroèil, je sprejel delo uèitelja glasbe na osnovni šoli
Frana Albrehta v Kamniku, kjer je ostal osem let. Kot vodja šolskega otroškega in
mladinskega zbora, je v tem èasu ob drugem dejavno pisal otroške in mladinske zbore in
jih objavljal v Grlici. Kljub vsestranskosti in uspehom na vseh podroèjih osebno ni bil
zadovoljen, kot pravi, je iskal nove izzive in èakal uresnièitev velikih sanj, zanj je bilo to
mesto na Akademiji za glasbo.14 Kot prekaljen glasbenik je leta 1973 sprejel povabilo
Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije in postal svetovalec za glasbo. Tega dela
svojega ivljenja nikoli ni javno komentiral.
Mnogo bolj prepoznavno je Vremšakovo vodenje pevskega zbora kamniške Lire, ki se
je pod njegovim vodstvom uveljavil tudi v mednarodnem prostoru in se prebil med
13 Pavle Merku, »Naši najmlajši«, Naša sodobnost (1958), l. 60, št. 12, str. 1133.
14 Nekatere osebne spomine Sama Vremšaka je zapisal Matic Romšak ob Vremšakovi 60. letnici Prim, M.
Romšak, »60 let ivljenja z glasbo«, Kamniški obèan, 25. 6. 1990, str. 5.
24
drugaèe. Kljub klasiènim izhodišèem pa skozi njegov opus opazujemo odmik od tonalnih
centrov in svobodno pojmovanje glasbenega stavka, pri vokalnih delih pa velik naslon na
pesemska in prozna besedila. Njegova Sonatina za klavir je bila uvršèena v notno zbirko,
ki so jo èlani Kluba komponistov izdali ob svoji petletnici leta 1958. Pavle Merku je o
Vremšakovem delu zapisal, da ima sicer tonalno zasnovo, kromatièno nasièenost
poznoromantiènega èasa in nenadne modulacije v slugu Prokofjeva kot znaèilnost
drugega desetletja 20. stoletja, vendar je prepoznal njegovo nadarjenost in pohvalil
sposobnost èutenja glasbenih problemov.13 Veèina èlanov omenjenega Kluba je na
zaèetku šestdesetih let postala del glasbeno napredne skupine Pro musica viva, ki je
skušala ujeti takrat najsodobnejše glasbene tokove evropskega Zahoda, a Vremšaka ni
bilo med njimi.
Za študij petja se je odloèil na prigovarjanje oèeta Cirila, ki je prepoznal njegove
pevske sposobnosti in ga spodbujal k izobra evanju. Kot nadarjen pevec z glasovnim
obsegom tenorista in baritonista, se je tako ob dirigiranju in kompoziciji vpisal še k
solopetju, vendar je študij po prvi diplomi zaradi vojašèine prekinil in ga nadaljeval leta
1957. Akademsko stopnjo je zakljuèil leta 1960 pod mentorstvom profesorja Ada Dariana
(1895–1966), dunajskega diplomanta, mednarodno uveljavljenega tenorista ter
koncertnega in opernega pevca. Darian je bil na Akademiji za glasbo pevski pedagog od
leta 1945 in je tako kot Julij Betetto, spiritus agens pouèevanja solistiènega petja na
Slovenskem, vzgojil vrsto odliènih opernih in koncertnih pevcev. Samo Vremšak se je po
obeh študijih predal skladanju, vodenju kamniške Lire in koncertnemu petju, ob tem pa je
uèiteljeval. V letih 1957 do 1963 je slu boval na ljubljanski srednji glasbeni šoli kot
uèitelj širokega kova. Pouèeval je harmonijo, partiturno igro, klavir stranski predmet,
vokalno tehniko in vodil dekliški zbor. Morda je prav zanj napisal svoje prvo delo za to
zasedbo Mraèna Jesen (bes. Èrtomir Šinkovec), ki jo je leta 1963 objavil v reviji Grlica.
Ko je leta 1959 na Akademiji opravil strokovni izpit iz teoretiènih predmetov, je tam
postal tudi honorarni sodelavec. Da bi se dejavneje posvetil umetniški karieri, je bil dve
leti v svobodnem poklicu (1963–1965). V tem èasu je nekaj mesecev vodil Akademski
pevski zbor Tone Tomšiè, bil èlan domaèe Lire, Komornega zbora RTV Ljubljana,
aktiven kot skladatelj in koncertni pevec. Kot poustvarjalec je zaèel snemati za arhiv
Radia Ljubljana, za katerega je posnel vrsto samospevov, med katerimi so posebej
izstopajoèe krstne izvedbe skladb Marija Kogoja. To obdobje je sam oznaèil za lepo in
uspešno. Ko se je leta 1965 v drugo poroèil, je sprejel delo uèitelja glasbe na osnovni šoli
Frana Albrehta v Kamniku, kjer je ostal osem let. Kot vodja šolskega otroškega in
mladinskega zbora, je v tem èasu ob drugem dejavno pisal otroške in mladinske zbore in
jih objavljal v Grlici. Kljub vsestranskosti in uspehom na vseh podroèjih osebno ni bil
zadovoljen, kot pravi, je iskal nove izzive in èakal uresnièitev velikih sanj, zanj je bilo to
mesto na Akademiji za glasbo.14 Kot prekaljen glasbenik je leta 1973 sprejel povabilo
Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije in postal svetovalec za glasbo. Tega dela
svojega ivljenja nikoli ni javno komentiral.
Mnogo bolj prepoznavno je Vremšakovo vodenje pevskega zbora kamniške Lire, ki se
je pod njegovim vodstvom uveljavil tudi v mednarodnem prostoru in se prebil med
13 Pavle Merku, »Naši najmlajši«, Naša sodobnost (1958), l. 60, št. 12, str. 1133.
14 Nekatere osebne spomine Sama Vremšaka je zapisal Matic Romšak ob Vremšakovi 60. letnici Prim, M.
Romšak, »60 let ivljenja z glasbo«, Kamniški obèan, 25. 6. 1990, str. 5.
24
