Page 28 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 28
O VREMŠAK (1930–2004)
tankoèutno prilagojeni posameznim koncertnim dogodkom. Poseben tandem sta bila v
izvajanju duhovne oziroma sakralne glasbe, izvajala pa sta tudi Vremšakova dela.31
Samo Vremšak je pogosto poudarjal, da ga med vsemi glasbenimi dejavnostmi najbolj
pritegne komponiranje. Ustvarjal je od rane mladosti in vse ivljenje ter zapustil veè sto
avtorskih skladb in priredb. V njegovem opusu zaznamo poznoromantiène, neobaroène,
neoklasicistiène in ekspresionistiène prvine, ki jih razumemo kot elemente
skladateljevega èutenja in ne kot rezultat strogega slogovnega razmisleka. Pisal je za
najrazliènejše instrumentalne, vokalno-instrumentalne in vokalne zasedbe, z izjemo
opere, in ustvaril obse en opus krajših in daljših del. Njegova glasba je ekspresivna,
muzikalna, imitativna in harmonsko izjemno bogata. Pogosto se je izra al v polifonem in
poliritmiènem slogu in se naslanjal na ljudsko pesem, katere motiviko je obdeloval v
preprièljivem variacijskem slogu. Bil je mojster glasbenih oblik in kot pravi Leon
Engelman: »…Glasbena oblika mu je preudarno oblikovan unikatni kalup, v katerega
vlije glasbeno umetnino.«32 Izra al se je znotraj raznolikih okvirjev in pisal od preproste
pesemske oblike do umetelne fuge in obse ne sonatne forme oziroma simfonije in kantate.
V prvih letih je nase opozoril s klavirskimi deli, med katerimi izstopa Sonatina (1953), ki
je s svojo oblikovno, harmonsko in pianistièno izvirnostjo preprièala tudi mednarodno
javnost. Klavirskega koncerta sicer ni napisal, vendar se je tej obliki precej pribli al v delu
Concertino za klavir in godala (1961–63).33 Vremšakova klavirska dela, napisal jih okrog
deset, so nastala v èasu njegovega študija (1947–1958), oblikovno pa sodijo med krajša
polifona dela.34 Na podroèju komorne glasbe je ustvaril vrsto skladb, ki so nastajala veè
desetletij, veèinoma za prijatelje in kolege. Za ta del njegovega opusa, ki je br kone
nastajal za vsakdanjo rabo, je znaèilna raznolikost sestavov.35 Èeprav je pisal tudi za
tradicionalne ansamble, je po naroèilu rad ustvarjal za nove in nenavadne instrumentalne
skupine, pri katerih je dokazal tankoèutno poznavanje zvoènih in tehniènih sposobnosti
posameznih glasbil in kljub navidezno hipnim skladbam napisal vrsto koncertantno
blešèeèih del. Nekatera med njimi so natisnjena v edicijah Društva slovenskih skladateljev
(na primer: Sonatina in due tempi za rog in klavir, nastala leta 1979, Sonatina za trobento
in klavir, nastala leta 1978, Arietta in scherzino za trobilni kvintet, nastala leta 1986),
veèina v rokopisih, za katere pa velja, da so vzorni. Med njegove izvirne zasedbe sodijo
tudi skladbe za komorne sestave z orglami, kot je na primer Concertino za orgle in trobilni
kvintet (1987) ali Koncert za orgle in godala (1983). Godalni kvartet, ki je kot skorajda
obligatna oblika vsakega opusa, je pri Vremšaku zastopana z enim samim delom. Napisal
ga je leta 1976, Leon Engelman pa ge je opredelil kot primer simbioze klasiène oblike in
razširjene tonalnosti.36 Med vsemi glasbili so Vremšaku najbli je orgle, ki se jim je
solistièno ali v razliènih sestavih posveèal od mladih dni naprej. Rad je ustvarjal po vzoru
umetelnih baroènih oblik, kot so passacaglie, fantazije, suite in enojne, dvojne ali celo
trojne fuge, ki v svojem glasbenem jedru daleè presegajo ozkost tradicije in predstavljajo
pomemben èlen sodobnega orgelskega opusa. Veèina teh del je natisnjenih v edicijah DSS
ali pri zalo bi Astrum. Veliko Vremšakovih orgelskih del je praizvedel Hubert Bergant, ki
31 Prav tam.
32 Leon Engelman, »Ob 70-letnici Sama Vremšaka«, Kamniški zbornik (2000), l. XV, str. 28.
33 Prav tam, str. 29.
34 Prim seznam Vremšakovih del, ki je nastal kot popis zapušèine in upošteva rokopisno in tiskano gradivo.
Letnice nastanka skladb so dodane zgolj po skladateljevih zapisih. Sestavila ga je Vladka Vremšak.
35 Prav tam.
36 Prim. L. Engelman, n. d., str. 29.
28
tankoèutno prilagojeni posameznim koncertnim dogodkom. Poseben tandem sta bila v
izvajanju duhovne oziroma sakralne glasbe, izvajala pa sta tudi Vremšakova dela.31
Samo Vremšak je pogosto poudarjal, da ga med vsemi glasbenimi dejavnostmi najbolj
pritegne komponiranje. Ustvarjal je od rane mladosti in vse ivljenje ter zapustil veè sto
avtorskih skladb in priredb. V njegovem opusu zaznamo poznoromantiène, neobaroène,
neoklasicistiène in ekspresionistiène prvine, ki jih razumemo kot elemente
skladateljevega èutenja in ne kot rezultat strogega slogovnega razmisleka. Pisal je za
najrazliènejše instrumentalne, vokalno-instrumentalne in vokalne zasedbe, z izjemo
opere, in ustvaril obse en opus krajših in daljših del. Njegova glasba je ekspresivna,
muzikalna, imitativna in harmonsko izjemno bogata. Pogosto se je izra al v polifonem in
poliritmiènem slogu in se naslanjal na ljudsko pesem, katere motiviko je obdeloval v
preprièljivem variacijskem slogu. Bil je mojster glasbenih oblik in kot pravi Leon
Engelman: »…Glasbena oblika mu je preudarno oblikovan unikatni kalup, v katerega
vlije glasbeno umetnino.«32 Izra al se je znotraj raznolikih okvirjev in pisal od preproste
pesemske oblike do umetelne fuge in obse ne sonatne forme oziroma simfonije in kantate.
V prvih letih je nase opozoril s klavirskimi deli, med katerimi izstopa Sonatina (1953), ki
je s svojo oblikovno, harmonsko in pianistièno izvirnostjo preprièala tudi mednarodno
javnost. Klavirskega koncerta sicer ni napisal, vendar se je tej obliki precej pribli al v delu
Concertino za klavir in godala (1961–63).33 Vremšakova klavirska dela, napisal jih okrog
deset, so nastala v èasu njegovega študija (1947–1958), oblikovno pa sodijo med krajša
polifona dela.34 Na podroèju komorne glasbe je ustvaril vrsto skladb, ki so nastajala veè
desetletij, veèinoma za prijatelje in kolege. Za ta del njegovega opusa, ki je br kone
nastajal za vsakdanjo rabo, je znaèilna raznolikost sestavov.35 Èeprav je pisal tudi za
tradicionalne ansamble, je po naroèilu rad ustvarjal za nove in nenavadne instrumentalne
skupine, pri katerih je dokazal tankoèutno poznavanje zvoènih in tehniènih sposobnosti
posameznih glasbil in kljub navidezno hipnim skladbam napisal vrsto koncertantno
blešèeèih del. Nekatera med njimi so natisnjena v edicijah Društva slovenskih skladateljev
(na primer: Sonatina in due tempi za rog in klavir, nastala leta 1979, Sonatina za trobento
in klavir, nastala leta 1978, Arietta in scherzino za trobilni kvintet, nastala leta 1986),
veèina v rokopisih, za katere pa velja, da so vzorni. Med njegove izvirne zasedbe sodijo
tudi skladbe za komorne sestave z orglami, kot je na primer Concertino za orgle in trobilni
kvintet (1987) ali Koncert za orgle in godala (1983). Godalni kvartet, ki je kot skorajda
obligatna oblika vsakega opusa, je pri Vremšaku zastopana z enim samim delom. Napisal
ga je leta 1976, Leon Engelman pa ge je opredelil kot primer simbioze klasiène oblike in
razširjene tonalnosti.36 Med vsemi glasbili so Vremšaku najbli je orgle, ki se jim je
solistièno ali v razliènih sestavih posveèal od mladih dni naprej. Rad je ustvarjal po vzoru
umetelnih baroènih oblik, kot so passacaglie, fantazije, suite in enojne, dvojne ali celo
trojne fuge, ki v svojem glasbenem jedru daleè presegajo ozkost tradicije in predstavljajo
pomemben èlen sodobnega orgelskega opusa. Veèina teh del je natisnjenih v edicijah DSS
ali pri zalo bi Astrum. Veliko Vremšakovih orgelskih del je praizvedel Hubert Bergant, ki
31 Prav tam.
32 Leon Engelman, »Ob 70-letnici Sama Vremšaka«, Kamniški zbornik (2000), l. XV, str. 28.
33 Prav tam, str. 29.
34 Prim seznam Vremšakovih del, ki je nastal kot popis zapušèine in upošteva rokopisno in tiskano gradivo.
Letnice nastanka skladb so dodane zgolj po skladateljevih zapisih. Sestavila ga je Vladka Vremšak.
35 Prav tam.
36 Prim. L. Engelman, n. d., str. 29.
28
