Page 29 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 29
ja Koter, UMETNIK IN PEDAGOG SAMO VREMŠAK
jih je pogosto izvajal tudi na koncertih po Evropi ter tako kot prvi predstavljal Vremšakov
opus širši svetovni javnosti. Med pomembnejša dela te vrste sodijo Sonata quasi una
fantasia (1968), ekspresionistièno oblikovan Triptihon (1971), Tema con variazioni
(1976), ki jo je sam oznaèil velja za eno njegovih najtehtnejših skladb, in ne nazadnje
Koncert za orgle in godala (1983), praizveden v rdeèem abonmaju Slovenske
filharmonije v sezoni 1985/8637 ter Koncert za orgle in orkester (1991), ki sta
najverjetneje nastala na pobudo Huberta Berganta in skladno s èasom, ko so koncertne
orgle Cankarjevega doma spodbujale nova velika dela. Med Vremšakovimi vokalnimi
sakralnimi deli za mešani zbor z orglami izstopajo maše in psalmi, pa tudi skladbe, kot je
Missa latina per coro e soli a cappella (1993) in ena zadnjih tega opusa Christus factus
est.38 Vremšak je bil mojster kantatno-oratorijskih del manjših in veèjih zasedb39, v katerih
je dosegel svojevrsten vrhunec kompozicijskega ustvarjanja. V tem opusu, kjer
prevladujejo dela duhovnega znaèaja, prepoznamo izjemno tehtno izbrana besedila
raznolikih kulturnih okolij, vsebin in oblik. Med njimi izpostavljamo Šest pesmi Horaca
za mešani zbor, pihalni kvintet in pavke (1986), Voznico za moški zbor, mezzosopran,
komorni orkester (1973), skladbo alosten je velki kejden za mešani zbor, soliste in
orkester na besedilo slovenskih ljudskih molitev, Canticum cantucorum Salomonis za
mešani zbor in trobilni kvintet, Exercitus grandis nimis valde oz. Silno velika vojska za
soliste, zbor in orkester, posveèena rtvam povojnih pobojev, ki je ob praizvedbi leta 1995
v Cankarjevem domu izzvala huronske ovacije.40 Posebno pozornost strokovne in laiène
javnosti je do ivel Vremšakov Requiem (1995), praizveden v vokalnem abonmaju
Slovenske filharmonije v sezoni 2000/2001, in sicer z zdru enimi zbori, orkestrom
filharmonije in s solisti: Ireno Baar, Mirjam Kalin, Marjanom Trèkom in Jankom
Volèanskim v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani pod vodstvom Mirka Cudermana.41 To delo je
skladatelj opredelil kot svoj ustvarjalni credo.42 Med obse nejšimi orkestralnimi deli je
sam izpostavil drugo (1973) in tretjo simfonijo (1989), prav je bila dokonèana kmalu po
študiju (1958), Sonatino za godala (1966), Adagio za veliki orkester (1987) in
Simfonietto in modo classico in due tempi (1988).43 Med simfonijami so dolgi èasovni
razmiki, zato so slogovno raznolike, v svojem bistvu pa sodijo med temeljna simfonièna
dela slovenske ustvarjalnosti druge polovice 20. stoletja. Prva simfonija je kot Vremšakov
prvenec na podroèju simfoniène glasbe neoromantièna. Druga je opredeljena kot
harmonsko drzna in dramatièna, posveèena je Vremšakovemu preminulemu oèetu.
Oblikovno se navezujejo na klasièno formo simfoniènega znaèaja, pri èemer izstopa
kontrapunktika z modalnostjo, tonalnost, ki se prosto razširja in umika tradiciji,
rapsodièna raznolikost in ne nazadnje pribli evanje orgelskemu zvoku.44 Èeprav Vremšak
ni aktivno sledil aktualnim kompozicijskim gibanjem, je zlagoma zapušèal spone tradicije
in posegal po sodobnejših kompozicijskih sredstvih, vendar premišljeno in zmerno,
predvsem pa svobodno, slogovno te ko opredeljivo. Med Vremšakov tehtnejši opus
37 Prim. arhiv Slovenske filharmonije, Koncertni listi.
38 Prim. E. Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana: Dru ina, 2005, str. 388; za popolnejši seznam
tovrstnih del primerjaj seznam notne zapušèine v dru inski lasti.
39 Prim. seznam del, kjer je pod rubriko Vokalno-instrumentalne skladbe zavedenih 12 skladb.
40 Omenjeno delo je do ivelo odmevno recepcijo. Prim. L. Engelman, n. d., str. 31.
41 Prim. arhiv Slovenske filharmonije, Koncertni listi.
42 M. Gaèeša, n. d., str. 3.
43 Glej zapis pogovora Marjete Gaèeša s Samom Vremšakom ob njegovi 70-letnici, objavljen v Naših
zborih. Prim. M. Gaèeša, n. d., str. 2–4.
44 Podrobnejša analiza druge simfonije je objavljena v prispevku Ivana Florjanca.
29
jih je pogosto izvajal tudi na koncertih po Evropi ter tako kot prvi predstavljal Vremšakov
opus širši svetovni javnosti. Med pomembnejša dela te vrste sodijo Sonata quasi una
fantasia (1968), ekspresionistièno oblikovan Triptihon (1971), Tema con variazioni
(1976), ki jo je sam oznaèil velja za eno njegovih najtehtnejših skladb, in ne nazadnje
Koncert za orgle in godala (1983), praizveden v rdeèem abonmaju Slovenske
filharmonije v sezoni 1985/8637 ter Koncert za orgle in orkester (1991), ki sta
najverjetneje nastala na pobudo Huberta Berganta in skladno s èasom, ko so koncertne
orgle Cankarjevega doma spodbujale nova velika dela. Med Vremšakovimi vokalnimi
sakralnimi deli za mešani zbor z orglami izstopajo maše in psalmi, pa tudi skladbe, kot je
Missa latina per coro e soli a cappella (1993) in ena zadnjih tega opusa Christus factus
est.38 Vremšak je bil mojster kantatno-oratorijskih del manjših in veèjih zasedb39, v katerih
je dosegel svojevrsten vrhunec kompozicijskega ustvarjanja. V tem opusu, kjer
prevladujejo dela duhovnega znaèaja, prepoznamo izjemno tehtno izbrana besedila
raznolikih kulturnih okolij, vsebin in oblik. Med njimi izpostavljamo Šest pesmi Horaca
za mešani zbor, pihalni kvintet in pavke (1986), Voznico za moški zbor, mezzosopran,
komorni orkester (1973), skladbo alosten je velki kejden za mešani zbor, soliste in
orkester na besedilo slovenskih ljudskih molitev, Canticum cantucorum Salomonis za
mešani zbor in trobilni kvintet, Exercitus grandis nimis valde oz. Silno velika vojska za
soliste, zbor in orkester, posveèena rtvam povojnih pobojev, ki je ob praizvedbi leta 1995
v Cankarjevem domu izzvala huronske ovacije.40 Posebno pozornost strokovne in laiène
javnosti je do ivel Vremšakov Requiem (1995), praizveden v vokalnem abonmaju
Slovenske filharmonije v sezoni 2000/2001, in sicer z zdru enimi zbori, orkestrom
filharmonije in s solisti: Ireno Baar, Mirjam Kalin, Marjanom Trèkom in Jankom
Volèanskim v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani pod vodstvom Mirka Cudermana.41 To delo je
skladatelj opredelil kot svoj ustvarjalni credo.42 Med obse nejšimi orkestralnimi deli je
sam izpostavil drugo (1973) in tretjo simfonijo (1989), prav je bila dokonèana kmalu po
študiju (1958), Sonatino za godala (1966), Adagio za veliki orkester (1987) in
Simfonietto in modo classico in due tempi (1988).43 Med simfonijami so dolgi èasovni
razmiki, zato so slogovno raznolike, v svojem bistvu pa sodijo med temeljna simfonièna
dela slovenske ustvarjalnosti druge polovice 20. stoletja. Prva simfonija je kot Vremšakov
prvenec na podroèju simfoniène glasbe neoromantièna. Druga je opredeljena kot
harmonsko drzna in dramatièna, posveèena je Vremšakovemu preminulemu oèetu.
Oblikovno se navezujejo na klasièno formo simfoniènega znaèaja, pri èemer izstopa
kontrapunktika z modalnostjo, tonalnost, ki se prosto razširja in umika tradiciji,
rapsodièna raznolikost in ne nazadnje pribli evanje orgelskemu zvoku.44 Èeprav Vremšak
ni aktivno sledil aktualnim kompozicijskim gibanjem, je zlagoma zapušèal spone tradicije
in posegal po sodobnejših kompozicijskih sredstvih, vendar premišljeno in zmerno,
predvsem pa svobodno, slogovno te ko opredeljivo. Med Vremšakov tehtnejši opus
37 Prim. arhiv Slovenske filharmonije, Koncertni listi.
38 Prim. E. Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana: Dru ina, 2005, str. 388; za popolnejši seznam
tovrstnih del primerjaj seznam notne zapušèine v dru inski lasti.
39 Prim. seznam del, kjer je pod rubriko Vokalno-instrumentalne skladbe zavedenih 12 skladb.
40 Omenjeno delo je do ivelo odmevno recepcijo. Prim. L. Engelman, n. d., str. 31.
41 Prim. arhiv Slovenske filharmonije, Koncertni listi.
42 M. Gaèeša, n. d., str. 3.
43 Glej zapis pogovora Marjete Gaèeša s Samom Vremšakom ob njegovi 70-letnici, objavljen v Naših
zborih. Prim. M. Gaèeša, n. d., str. 2–4.
44 Podrobnejša analiza druge simfonije je objavljena v prispevku Ivana Florjanca.
29
