Page 23 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 23
ja Koter, UMETNIK IN PEDAGOG SAMO VREMŠAK
Bravnièar. Prime a tradicije in preizkušenih modelov komponiranja se je navzel tudi
Samo Vremšak in v tem našel številne iztoènice za svojo ivljenjsko ustvarjalnost. Skozi
svoj raznoliki opus je dokazal temeljito obvladovanje klasiènih kompozicijskih tehnik, ki
jim je v svojih delih dodajal prepoznavni pridih izvirnosti in sodobnosti. Za
eksperimentiranje v smislu dodekafonije, aleatorike ali drugih principov, se ni zmenil,
morda tudi zato, ker mu je bilo dano, da je svojo glasbeno fantazijo uresnièeval skozi
prizmo tonalne glasbe z bogato alterirano akordiko in kromatiko. Kljub nagnjenosti k
tradiciji, ga je kot študenta pritegnila drušèina bolj napredno misleèih kolegov, ki so si pod
vplivom profesorja ljubljanske srednje glasbene šole Jurija Gregorca prizadevali ujeti
modernistiène tokove zahodne Evrope in leta 1953 ustanovili t. i. Klub komponistov.
Zdru enje je nastalo kot oblika protesta proti neaktualnim študijskim procesom
ljubljanske Akademije, ki so povzroèili prepad med študenti in profesorji kompozicije.
Glavni pobudnik gibanja za uveljavitev mladih napredno misleèih glasbenikov je bil Ivo
Petriæ, ob katerem se je zbrala vrsta nadarjenih študentov, kot so bili Alojz Srebotnjak,
Darijan Bo iè, Milan Stibilj, Samo Vremšak, Marijan Fajdiga, Marko igon, Igor Štuhec
in Lojze Lebiè. Eden izmed pomembnejših ciljev društva je bilo javno izvajanje skladb
študentov kompozicije, v katerih so vsak po svojih nagnjenih uporabljali sodobnejše, na
evropskem in ameriškem prostoru e dolgo uveljavljene kompozicijske prijeme, ter tako
skušali slediti zahodni glasbeni kulturi. Dela Sama Vremšaka, predstavljena na koncertih
Kluba komponistov, kot so Sonatina za klavir, Trije preludiji za klavir in prvi
samospevi10, so bila med vsemi predstavljenimi manj modernistièna. Vremšakov glasbeni
znaèaj ni stremel k posnemanju ekstremnih novosti. Tak pristop h kompozicijskemu
razmišljanju nekoliko zaèudi, saj ga je v harmoniji in kontrapunktu kot prvi kalil Sreèko
Koporc, ki je veljal za sodobno usmerjenega skladatelja in odliènega kontrapunktika,
èigar mladostni mentor je bil Marij Kogoj. Koporc je študiral na Novem dunajskem
konservatoriju pri Schönbergovem uèencu Egonu Lustgartenu in študij konèal leta 1929 v
Pragi, kjer je med drugimi pouèeval Josef Suk, znan kot naprednjak, in Alois Hába kot oèe
èetrttonske glasbe. Koporèev predvojni slog je prete no neoklasicistièen in
ekspresionistièno drzen, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je posegel tudi na podroèje
dodekafonske tehnike, vendar le za krajši èas. Bil je razgledan glasbeni teoretik in
pronicljiv raziskovalec teoretiènih misli. Po vojni je do leta 1948 zasebno pouèeval
glasbenoteoretiène predmete, nato pa uèiteljeval v glasbenem šolstvu.11 Vremšakov prvi
študijski mentor na Akademiji, Marijan Lipovšek, je bil slogovno zmeren. Kot nekdanji
študent Josefa Suka in Alfreda Caselle je bil v svojih kompozicijah do zaèetka 50. let 20.
stoletja naklonjen neoklasicizmu in šele kasneje je posegel po sodobnejših sredstvih.
Marjan Kozina pa je bil svojih kompozicijah slogovno še bolj umirjen: študiral je na
dunajski akademiji, in sicer pri Josephu Marxu, ki je zagovarjal tonalnost kot naravno
danost, nato pa še na praškem konservatoriju pri Josefu Suku, zagovorniku izrazitega
melosa.12 Samo Vremšak se je navzel vrlin svojih uèiteljev, vendar se je zlagoma profiliral
kot samosvoj skladatelj. Njegova dela sicer slonijo na temeljih tradicionalne miselnosti,
ne nazadnje je bil mojster klasiènega glasbenega stavka, vendar so harmonsko izjemno
raznolika, kompozicijsko izvirna in preprièljivo izrazna. Vremšak ni elel ustvarjati
10 Dostopno na: www.lira-kamnik.si/zbor03_03.html, obiskano 14. 12. 2014.
11 Prim. Darja Koter, Slovenska glasba 1918–1991, Ljubljana: Študentska zalo ba, 2012, str. 125. Avtorica
navaja tudi obširno literaturo.
12 Prav tam, str. 178–186.
23
Bravnièar. Prime a tradicije in preizkušenih modelov komponiranja se je navzel tudi
Samo Vremšak in v tem našel številne iztoènice za svojo ivljenjsko ustvarjalnost. Skozi
svoj raznoliki opus je dokazal temeljito obvladovanje klasiènih kompozicijskih tehnik, ki
jim je v svojih delih dodajal prepoznavni pridih izvirnosti in sodobnosti. Za
eksperimentiranje v smislu dodekafonije, aleatorike ali drugih principov, se ni zmenil,
morda tudi zato, ker mu je bilo dano, da je svojo glasbeno fantazijo uresnièeval skozi
prizmo tonalne glasbe z bogato alterirano akordiko in kromatiko. Kljub nagnjenosti k
tradiciji, ga je kot študenta pritegnila drušèina bolj napredno misleèih kolegov, ki so si pod
vplivom profesorja ljubljanske srednje glasbene šole Jurija Gregorca prizadevali ujeti
modernistiène tokove zahodne Evrope in leta 1953 ustanovili t. i. Klub komponistov.
Zdru enje je nastalo kot oblika protesta proti neaktualnim študijskim procesom
ljubljanske Akademije, ki so povzroèili prepad med študenti in profesorji kompozicije.
Glavni pobudnik gibanja za uveljavitev mladih napredno misleèih glasbenikov je bil Ivo
Petriæ, ob katerem se je zbrala vrsta nadarjenih študentov, kot so bili Alojz Srebotnjak,
Darijan Bo iè, Milan Stibilj, Samo Vremšak, Marijan Fajdiga, Marko igon, Igor Štuhec
in Lojze Lebiè. Eden izmed pomembnejših ciljev društva je bilo javno izvajanje skladb
študentov kompozicije, v katerih so vsak po svojih nagnjenih uporabljali sodobnejše, na
evropskem in ameriškem prostoru e dolgo uveljavljene kompozicijske prijeme, ter tako
skušali slediti zahodni glasbeni kulturi. Dela Sama Vremšaka, predstavljena na koncertih
Kluba komponistov, kot so Sonatina za klavir, Trije preludiji za klavir in prvi
samospevi10, so bila med vsemi predstavljenimi manj modernistièna. Vremšakov glasbeni
znaèaj ni stremel k posnemanju ekstremnih novosti. Tak pristop h kompozicijskemu
razmišljanju nekoliko zaèudi, saj ga je v harmoniji in kontrapunktu kot prvi kalil Sreèko
Koporc, ki je veljal za sodobno usmerjenega skladatelja in odliènega kontrapunktika,
èigar mladostni mentor je bil Marij Kogoj. Koporc je študiral na Novem dunajskem
konservatoriju pri Schönbergovem uèencu Egonu Lustgartenu in študij konèal leta 1929 v
Pragi, kjer je med drugimi pouèeval Josef Suk, znan kot naprednjak, in Alois Hába kot oèe
èetrttonske glasbe. Koporèev predvojni slog je prete no neoklasicistièen in
ekspresionistièno drzen, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je posegel tudi na podroèje
dodekafonske tehnike, vendar le za krajši èas. Bil je razgledan glasbeni teoretik in
pronicljiv raziskovalec teoretiènih misli. Po vojni je do leta 1948 zasebno pouèeval
glasbenoteoretiène predmete, nato pa uèiteljeval v glasbenem šolstvu.11 Vremšakov prvi
študijski mentor na Akademiji, Marijan Lipovšek, je bil slogovno zmeren. Kot nekdanji
študent Josefa Suka in Alfreda Caselle je bil v svojih kompozicijah do zaèetka 50. let 20.
stoletja naklonjen neoklasicizmu in šele kasneje je posegel po sodobnejših sredstvih.
Marjan Kozina pa je bil svojih kompozicijah slogovno še bolj umirjen: študiral je na
dunajski akademiji, in sicer pri Josephu Marxu, ki je zagovarjal tonalnost kot naravno
danost, nato pa še na praškem konservatoriju pri Josefu Suku, zagovorniku izrazitega
melosa.12 Samo Vremšak se je navzel vrlin svojih uèiteljev, vendar se je zlagoma profiliral
kot samosvoj skladatelj. Njegova dela sicer slonijo na temeljih tradicionalne miselnosti,
ne nazadnje je bil mojster klasiènega glasbenega stavka, vendar so harmonsko izjemno
raznolika, kompozicijsko izvirna in preprièljivo izrazna. Vremšak ni elel ustvarjati
10 Dostopno na: www.lira-kamnik.si/zbor03_03.html, obiskano 14. 12. 2014.
11 Prim. Darja Koter, Slovenska glasba 1918–1991, Ljubljana: Študentska zalo ba, 2012, str. 125. Avtorica
navaja tudi obširno literaturo.
12 Prav tam, str. 178–186.
23
