Page 139 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 139
ja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA
Veliko stvari povezujemo z ljubeznijo: ljubezen do èloveka, narave, ivljenja ... Tudi
filmska glasba je k tovrstnim idejam pridala precej nesmrtnih zapletov, napevov, zvokov,
intimnih harmonij in drugih sozvoèij. Skoraj ni filma, v katerem ne bi sreèali takšne ali
drugaène oblike ljubezni. Ljubezen ima tisoè obrazov in tisoè oblik, neskonèno naèinov
izpovedi in neskonèno mo nosti, da se izrazi. Ljubezen je podobna zajèjim potem, le-te pa
so pomladi dobro vidne, toda zamotane,14 bi lahko rekli. Tako zamotane, da na koncu
zasledovanja veè ne vemo, ali zasledujemo zajca ali e kar sebe. Ali kakor zapiše Rotar, ki
pravi, da ni drugega diskurza, razen diskurza manka. Prav zato ima relacija med zunaj in
notri v humanistiènem diskurzu nenavaden pomen.15 Filmsko glasbo in filmsko podobo
hoèemo razumeti kot nekaj, kar se dogodi navidezno zunaj subjekta, torej v njegovem
opazovalnem in slušnem polju, prav tako hoèemo razumeti film (le) v pomenu filmske
podobe. Tisto notri pa je kakor nevidno, nevidljivo, skrito oèem, vendar slišno, torej
najbolj sublimno. In sled, ki jo pušèa zunanji svet v notranjem in jo notranji manifestira v
zunanjem, je temeljna magija filmske umetnosti. Je njegov habitus, njegov ego. Kakor
ljubezen, ki spaja. A te ava pri ljubezni je vedno v tem, da jo je treba izgovoriti. Treba jo je
pripovedovati – tako ali drugaèe. K temu prištevamo tudi glasbo Bojana Adamièa – prav
iz tega filma. Èeprav je mogoèe najveèji filmsko-glasbeni hit postala pesem Devojko mala
(glasba Darko Kraljiæ, besedilo Bo a Timotijeviæ), pa je vendar prav nekaj veè kot
osemdeset strani dolga Adamièeva partitura znak, da je kot skladatelj vnašal zabavne
zvoke v simfonièni-plesni orkester in tako zabrisal mejo med tem, kaj je pravzaprav film:
umetnosti v svetu zabave in/ali zabava v svetu umetnosti. e otvoritvena pesem Jedna
mala dama nas nagovori v ideji šlagerjev, kjer se Adamiè najde potem med svojimi
napevi: Hej, stani deèko, pa Šta je to, ko je to, v nadaljevanju pa še Šiparica in Tajna.
Vsekakor moramo naglasiti, da je naslovno pesem Ljubav i moda naredil Darko Kraljiæ in
z njo po el pravzaprav uspeh celotnega filma.
DRUGO DESETLETJE 1961–1970
To obdobje je Adamiè prièel nekoliko lirièno. Prvi takšen film je bil Košèek modrega neba
(1961, re ija Svetomir Janiæ, v glavnih vlogah Rahela Ferari, Pavle Vujisiæ, Petar Prlièko,
Olivera Markoviæ in Boris Kralj) in zdi se, kakor bi se pripravljal na veliki zamah, ki je
nastal še istega leta s filmom Ples v de ju (1961, re ija Boštjan Hladnik – v glavnih vlogah
Duša Poèkaj in Miha Baloh). Sledijo filmske partiture za celoveèerce Pešèeni grad (1962,
re ija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Janez Albreht, Milena Draviæ, Ali Raner, Špela
Rozin in Ljubiša Samard iæ), Operacija Ticijan (1963, re ija Radoš Novakoviæ, v glavnih
vlogah William Campbell, Rade Markoviæ, Patrick Magee, Miha Baloh in Irena Prosen),
izredno art-provokativni Erotikon (1963, re ija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Ingrid
van Bergen, Michael Cramer in Gunnar Möller), v odgovor pa Samorastniki (1963, re ija
Igor Pretnar, v glavnih vlogah Majda Potokar, Vida Juvan, Rudi Kosmaè, Lojze Rozman
in Stane Sever). Tem sledi dru bena drama La nivka (1965, re ija Igor Pretnar, v glavnih
vlogah Dušan Antonijeviæ, Danilo Benedetiè, Rusa Bojc in Angelca Hlebce) in ponovno
vojna drama Sretni umiru dvaput (1966, re ija Gojko Šipovac, v glavnih vlogah Mija
14 Ksenofan: Umetnost lova. V, 5-6, v: Xenophon Atheniensis: Anabasis: pohod v notranjost. Kirova
vzgoja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963, str. 221.
15 Braco Rotar: Govoreèe figure. Ljubljana: Analecta, 1981, str. 40.
139
Veliko stvari povezujemo z ljubeznijo: ljubezen do èloveka, narave, ivljenja ... Tudi
filmska glasba je k tovrstnim idejam pridala precej nesmrtnih zapletov, napevov, zvokov,
intimnih harmonij in drugih sozvoèij. Skoraj ni filma, v katerem ne bi sreèali takšne ali
drugaène oblike ljubezni. Ljubezen ima tisoè obrazov in tisoè oblik, neskonèno naèinov
izpovedi in neskonèno mo nosti, da se izrazi. Ljubezen je podobna zajèjim potem, le-te pa
so pomladi dobro vidne, toda zamotane,14 bi lahko rekli. Tako zamotane, da na koncu
zasledovanja veè ne vemo, ali zasledujemo zajca ali e kar sebe. Ali kakor zapiše Rotar, ki
pravi, da ni drugega diskurza, razen diskurza manka. Prav zato ima relacija med zunaj in
notri v humanistiènem diskurzu nenavaden pomen.15 Filmsko glasbo in filmsko podobo
hoèemo razumeti kot nekaj, kar se dogodi navidezno zunaj subjekta, torej v njegovem
opazovalnem in slušnem polju, prav tako hoèemo razumeti film (le) v pomenu filmske
podobe. Tisto notri pa je kakor nevidno, nevidljivo, skrito oèem, vendar slišno, torej
najbolj sublimno. In sled, ki jo pušèa zunanji svet v notranjem in jo notranji manifestira v
zunanjem, je temeljna magija filmske umetnosti. Je njegov habitus, njegov ego. Kakor
ljubezen, ki spaja. A te ava pri ljubezni je vedno v tem, da jo je treba izgovoriti. Treba jo je
pripovedovati – tako ali drugaèe. K temu prištevamo tudi glasbo Bojana Adamièa – prav
iz tega filma. Èeprav je mogoèe najveèji filmsko-glasbeni hit postala pesem Devojko mala
(glasba Darko Kraljiæ, besedilo Bo a Timotijeviæ), pa je vendar prav nekaj veè kot
osemdeset strani dolga Adamièeva partitura znak, da je kot skladatelj vnašal zabavne
zvoke v simfonièni-plesni orkester in tako zabrisal mejo med tem, kaj je pravzaprav film:
umetnosti v svetu zabave in/ali zabava v svetu umetnosti. e otvoritvena pesem Jedna
mala dama nas nagovori v ideji šlagerjev, kjer se Adamiè najde potem med svojimi
napevi: Hej, stani deèko, pa Šta je to, ko je to, v nadaljevanju pa še Šiparica in Tajna.
Vsekakor moramo naglasiti, da je naslovno pesem Ljubav i moda naredil Darko Kraljiæ in
z njo po el pravzaprav uspeh celotnega filma.
DRUGO DESETLETJE 1961–1970
To obdobje je Adamiè prièel nekoliko lirièno. Prvi takšen film je bil Košèek modrega neba
(1961, re ija Svetomir Janiæ, v glavnih vlogah Rahela Ferari, Pavle Vujisiæ, Petar Prlièko,
Olivera Markoviæ in Boris Kralj) in zdi se, kakor bi se pripravljal na veliki zamah, ki je
nastal še istega leta s filmom Ples v de ju (1961, re ija Boštjan Hladnik – v glavnih vlogah
Duša Poèkaj in Miha Baloh). Sledijo filmske partiture za celoveèerce Pešèeni grad (1962,
re ija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Janez Albreht, Milena Draviæ, Ali Raner, Špela
Rozin in Ljubiša Samard iæ), Operacija Ticijan (1963, re ija Radoš Novakoviæ, v glavnih
vlogah William Campbell, Rade Markoviæ, Patrick Magee, Miha Baloh in Irena Prosen),
izredno art-provokativni Erotikon (1963, re ija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Ingrid
van Bergen, Michael Cramer in Gunnar Möller), v odgovor pa Samorastniki (1963, re ija
Igor Pretnar, v glavnih vlogah Majda Potokar, Vida Juvan, Rudi Kosmaè, Lojze Rozman
in Stane Sever). Tem sledi dru bena drama La nivka (1965, re ija Igor Pretnar, v glavnih
vlogah Dušan Antonijeviæ, Danilo Benedetiè, Rusa Bojc in Angelca Hlebce) in ponovno
vojna drama Sretni umiru dvaput (1966, re ija Gojko Šipovac, v glavnih vlogah Mija
14 Ksenofan: Umetnost lova. V, 5-6, v: Xenophon Atheniensis: Anabasis: pohod v notranjost. Kirova
vzgoja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963, str. 221.
15 Braco Rotar: Govoreèe figure. Ljubljana: Analecta, 1981, str. 40.
139
