Page 135 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 135
ja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA
Skrigin, v glavnih vlogah Ljubiša Lovanoviæ in Vasa Panteliæ) ter Veliki i mali (1956,
re ija Vladimir Pogaèiæ, v glavnih vlogah Jo o Laurenèiè, Severin Bijeliæ in Ljuba Tadiæ),
tu je še drama Krvava košulja (1957, re ija or Skrigin, v glavnih vlogah Dušan Bulajiæ,
Marija Crnobori, Ana Nikoliæ in Mira Nikoliæ), pretresljivi celoveèerec Ne obraèaj se,
sine (1956, re ija Branko Bauer, v glavnih vlogah Bert Sotlar, Lila Anders, Zlatko
Lukman in Mladen Hanzlovsky), za oddih pa je sledil kratek a uèinkovit animirani film
Fantastièna balada (1957, re ija Boštjan Hladnik – film o Mihelièevih grafikah) in še
hudomušno kratek Najlepši cvet (1957, re ija Saša Dobrila – zgodba èebele, sveta in trota)
ter Tuja zemlja (1957, re ija Jo e Gale, v glavnih vlogah Rade Markoviæ, Ilija
Ðuvalekovski, Milorad Margetiæ in Tamara Miletiæ).
Adamièev naslednji velik met v tem èasu je film Tri èetrtine sonca (1959, re ija Jo e
Babiè – v glavnih vlogah Arnold Tovornik, Bert Sotlar in Lojze Potokar), nato partitura za
film X-25 javlja (1960, re ija František Èap, v glavnih vlogah Dušan Janièeviæ, Tamara
Miletiæ, Angelica Hlebce in Stevo igon) in Ljubav i moda (1960, re ija Ljubomir
Radièeviæ – film z mlado Bebo Lonèar v glavni vlogi, ob njej pa Miodrag Petroviæ - Èkalja
in Mija Aleksiæ).
Vesna (1953, re ija František Èap) ali zgodba o pismu
Slika 1: prizor iz filma Vesna (1953).
V tem filmu gre brez dvoma najprej za glasbeni in filmski diskurz enske/dekleta,
predvsem zanimiva pa je Adamièeva partitura, ki sooblikuje osrednjo sekvenco, to je
»pismo zmešnjav«. Film Vesna brez dvoma spada v tako imenovano slovensko filmsko
»klasiko« in ga je potrebno z vsem spoštovanjem tako tudi obravnavati. V osnovi je v
njem na razliène naèine nagovorjen slovenski enski (filmski) lik tedanjega èasa –
enska/dekle je namreè v bistvu odsotna: manjkata ji podoba in ime, èeprav pride »pismo«
na pravi naslov in pravemu dekletu v roke. Vendar se pripoved usodno obrne prav zaradi
pisma. Ta ima (kljub današnjim elektronskim razlièicam) še vedno posebno mesto
diskurzivnega nagovarjanja osebe, ki je vedno »na drugi strani« zrcala, kot bi rekla Alice.
Besede, ki jih na papirju izreka Samo (Franek Trefalt), so polne skušnjav in zmešnjav.
135
Skrigin, v glavnih vlogah Ljubiša Lovanoviæ in Vasa Panteliæ) ter Veliki i mali (1956,
re ija Vladimir Pogaèiæ, v glavnih vlogah Jo o Laurenèiè, Severin Bijeliæ in Ljuba Tadiæ),
tu je še drama Krvava košulja (1957, re ija or Skrigin, v glavnih vlogah Dušan Bulajiæ,
Marija Crnobori, Ana Nikoliæ in Mira Nikoliæ), pretresljivi celoveèerec Ne obraèaj se,
sine (1956, re ija Branko Bauer, v glavnih vlogah Bert Sotlar, Lila Anders, Zlatko
Lukman in Mladen Hanzlovsky), za oddih pa je sledil kratek a uèinkovit animirani film
Fantastièna balada (1957, re ija Boštjan Hladnik – film o Mihelièevih grafikah) in še
hudomušno kratek Najlepši cvet (1957, re ija Saša Dobrila – zgodba èebele, sveta in trota)
ter Tuja zemlja (1957, re ija Jo e Gale, v glavnih vlogah Rade Markoviæ, Ilija
Ðuvalekovski, Milorad Margetiæ in Tamara Miletiæ).
Adamièev naslednji velik met v tem èasu je film Tri èetrtine sonca (1959, re ija Jo e
Babiè – v glavnih vlogah Arnold Tovornik, Bert Sotlar in Lojze Potokar), nato partitura za
film X-25 javlja (1960, re ija František Èap, v glavnih vlogah Dušan Janièeviæ, Tamara
Miletiæ, Angelica Hlebce in Stevo igon) in Ljubav i moda (1960, re ija Ljubomir
Radièeviæ – film z mlado Bebo Lonèar v glavni vlogi, ob njej pa Miodrag Petroviæ - Èkalja
in Mija Aleksiæ).
Vesna (1953, re ija František Èap) ali zgodba o pismu
Slika 1: prizor iz filma Vesna (1953).
V tem filmu gre brez dvoma najprej za glasbeni in filmski diskurz enske/dekleta,
predvsem zanimiva pa je Adamièeva partitura, ki sooblikuje osrednjo sekvenco, to je
»pismo zmešnjav«. Film Vesna brez dvoma spada v tako imenovano slovensko filmsko
»klasiko« in ga je potrebno z vsem spoštovanjem tako tudi obravnavati. V osnovi je v
njem na razliène naèine nagovorjen slovenski enski (filmski) lik tedanjega èasa –
enska/dekle je namreè v bistvu odsotna: manjkata ji podoba in ime, èeprav pride »pismo«
na pravi naslov in pravemu dekletu v roke. Vendar se pripoved usodno obrne prav zaradi
pisma. Ta ima (kljub današnjim elektronskim razlièicam) še vedno posebno mesto
diskurzivnega nagovarjanja osebe, ki je vedno »na drugi strani« zrcala, kot bi rekla Alice.
Besede, ki jih na papirju izreka Samo (Franek Trefalt), so polne skušnjav in zmešnjav.
135
