Page 136 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 136
AN ADAMIÈ (1912–1995)
Filmski suspenz, s katerim se tukaj na velikem platnu ukvarja Èap in hkrati z njim
Adamiè, je evidenten: besede bere Janja (Metka Gabrijelèiè), fiktivna Vesna, za katero
Samo meni, da je Hiperbola (Olga Bedjaniè) – hèi mojstra profesorja Slaparja (Stane
Sever), ki ga vsi klièejo Kozinus. Za komedijo zmešnjav je sploh znaèilno, da se ne ve,
kdo je kdo. Imamo le pismo, v katerem je izpoved v prvi vrsti. Kakor je bila Julija
Prešernu. Julija je mit in Vesna prav tako – kakor nas opominja Moènik, ki pravi, da je mit
pripoved, ki organizira svet. Svoj organizacijski uèinek najpogosteje dosega s tem, da
pripoveduje o zaèetkih ali, natanèneje, o izvirih.10 Èe je mit pripoved o organizaciji sveta,
potem je filmska pripoved v tem primeru prav tako v funkciji organizacije sveta, v katerem
ivi in deluje filmska junakinja. Zunaj tega sveta ni mita in zunaj tega mita (pripovedi)
njen svet razpade. Zakaj? Junak Samo ne pozna njenega pravega videza, ali še bolje
reèeno, preprièan je, da je drugaèen, kot bo spoznal. Zato so njegove besede br kone
hinavske, polne leporeèij in trikov. So pripoved o nastanku navidezne ljubezni, virtualne
resnice, v katero se spreminja tudi današnji svet. Tudi Julijin mit se ne zaène kot pripoved,
temveè kot formula,11 pravi Moènik. To poudarjamo zaradi stavka v pismu, ki pravi: In vi
niti ne slutite, da odmeva gori koprneèa pesem o vaših oèeh.
Adamièeva glasba se pridru i popolni zmešnjavi kot tretji glas. »Pesem« spremeni v
»skladbo«, igrano na violino (kakor da bi Samo igral ta instrument, èeprav vemo, da ga
ne), akuzmatièni glas, ki pa prebira pismo v Vesnini »glavi«, je Samov, èeprav ona
(Vesna/Janja) sploh ne ve, kdo je njen obo evalec. Napaka? Kje pa. Pri filmu je
pomembna identifikacija. Toda ne junaka/junakinje, temveè gledalca, ki je tukaj ujet v
past zvoka-glasbe-besede. Samov glas je past, ki se je razprla v hipu, ko je Janja odprla
pismo. Zapre pa se s preskokom v realnost, ko Janjo poklièe oèe po »pravem« imenu in se
njen »sanjski« svet, svet glasovnega privida, popolnoma podre. Z njim pa usahneta tudi
glasba in glas obo evalca. Vesna postane mit, ki ga mora izpeljati filmska Janja in privoliti
v zmenek.
In pomembni so uèinki:
1. Diskurz filmsko-glasbenega komentarja, filmske kritike ali interpretacije se z njo
vzpostavi v diskurz vednosti – lahko bi nastala filmska veda o pomembnem obratu
glasu v Adamièevo glasbo.
2. Filmski Samo je postal subjekt, filmu pa je prav Adamiè pripisal nekaj
naddoloèenega, torej glas/zvok in glasbo violine, s èimer subjektivizira virtualen
odnos, ki ga poimenuje »pomlad«, torej »Vesna«. Ta obrat je pomemben v
diskurzu identitet.
3. Matrica »glasbenega-zvoènega« pisma je dejansko matrica nad doloèitve
(funkcije) dekleta, ki ga ni (Vesne) in Janjin fiktivni prevzem dvojne vloge – skozi
simbolno razse nost pride do subjektivizacije dekleta, ki se ujame v glasovno-
glasbeno-violinsko past. Pri tem pa vsekakor Janja (kot Julija) izgine.
Adamièeva glasba in zvok sta v dialektièni poziciji do filmske podobe, a vendar delujeta
homogeno. Gre za transsubstancialni moment, v katerem se gledalec spusti po toboganu
verjetnega, se prepozna v junakih našega èasa in zajaha poštenega konja. Toda èista
10 Rastko Moènik, Julija Primic v slovenski knji evni vedi. Ljubljana: Sophia 2006, str. 47.
11 Prav tam, str. 48.
136
Filmski suspenz, s katerim se tukaj na velikem platnu ukvarja Èap in hkrati z njim
Adamiè, je evidenten: besede bere Janja (Metka Gabrijelèiè), fiktivna Vesna, za katero
Samo meni, da je Hiperbola (Olga Bedjaniè) – hèi mojstra profesorja Slaparja (Stane
Sever), ki ga vsi klièejo Kozinus. Za komedijo zmešnjav je sploh znaèilno, da se ne ve,
kdo je kdo. Imamo le pismo, v katerem je izpoved v prvi vrsti. Kakor je bila Julija
Prešernu. Julija je mit in Vesna prav tako – kakor nas opominja Moènik, ki pravi, da je mit
pripoved, ki organizira svet. Svoj organizacijski uèinek najpogosteje dosega s tem, da
pripoveduje o zaèetkih ali, natanèneje, o izvirih.10 Èe je mit pripoved o organizaciji sveta,
potem je filmska pripoved v tem primeru prav tako v funkciji organizacije sveta, v katerem
ivi in deluje filmska junakinja. Zunaj tega sveta ni mita in zunaj tega mita (pripovedi)
njen svet razpade. Zakaj? Junak Samo ne pozna njenega pravega videza, ali še bolje
reèeno, preprièan je, da je drugaèen, kot bo spoznal. Zato so njegove besede br kone
hinavske, polne leporeèij in trikov. So pripoved o nastanku navidezne ljubezni, virtualne
resnice, v katero se spreminja tudi današnji svet. Tudi Julijin mit se ne zaène kot pripoved,
temveè kot formula,11 pravi Moènik. To poudarjamo zaradi stavka v pismu, ki pravi: In vi
niti ne slutite, da odmeva gori koprneèa pesem o vaših oèeh.
Adamièeva glasba se pridru i popolni zmešnjavi kot tretji glas. »Pesem« spremeni v
»skladbo«, igrano na violino (kakor da bi Samo igral ta instrument, èeprav vemo, da ga
ne), akuzmatièni glas, ki pa prebira pismo v Vesnini »glavi«, je Samov, èeprav ona
(Vesna/Janja) sploh ne ve, kdo je njen obo evalec. Napaka? Kje pa. Pri filmu je
pomembna identifikacija. Toda ne junaka/junakinje, temveè gledalca, ki je tukaj ujet v
past zvoka-glasbe-besede. Samov glas je past, ki se je razprla v hipu, ko je Janja odprla
pismo. Zapre pa se s preskokom v realnost, ko Janjo poklièe oèe po »pravem« imenu in se
njen »sanjski« svet, svet glasovnega privida, popolnoma podre. Z njim pa usahneta tudi
glasba in glas obo evalca. Vesna postane mit, ki ga mora izpeljati filmska Janja in privoliti
v zmenek.
In pomembni so uèinki:
1. Diskurz filmsko-glasbenega komentarja, filmske kritike ali interpretacije se z njo
vzpostavi v diskurz vednosti – lahko bi nastala filmska veda o pomembnem obratu
glasu v Adamièevo glasbo.
2. Filmski Samo je postal subjekt, filmu pa je prav Adamiè pripisal nekaj
naddoloèenega, torej glas/zvok in glasbo violine, s èimer subjektivizira virtualen
odnos, ki ga poimenuje »pomlad«, torej »Vesna«. Ta obrat je pomemben v
diskurzu identitet.
3. Matrica »glasbenega-zvoènega« pisma je dejansko matrica nad doloèitve
(funkcije) dekleta, ki ga ni (Vesne) in Janjin fiktivni prevzem dvojne vloge – skozi
simbolno razse nost pride do subjektivizacije dekleta, ki se ujame v glasovno-
glasbeno-violinsko past. Pri tem pa vsekakor Janja (kot Julija) izgine.
Adamièeva glasba in zvok sta v dialektièni poziciji do filmske podobe, a vendar delujeta
homogeno. Gre za transsubstancialni moment, v katerem se gledalec spusti po toboganu
verjetnega, se prepozna v junakih našega èasa in zajaha poštenega konja. Toda èista
10 Rastko Moènik, Julija Primic v slovenski knji evni vedi. Ljubljana: Sophia 2006, str. 47.
11 Prav tam, str. 48.
136
