Page 115 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 115
ja Koter, ZVONIMIR CIGLIÈ: MED RECEPCIJO IN AVTOREFLEKSIJO
Za zakljuèek
Za celovito oznaèitev Ciglièeve glasbene poetike je pomenljiv zapis Ivana
Klemenèièa, ki pravi, da je bil »v razglasju s èasom zapovedanega socialistiènega
realizma, v katerem je bil na Slovenskem po vojni prvi glasnik
nematerialistiènega glasbenega izraza in z njim nasprotnik duha novega
kolektivizma […].« S svojo individualistièno in subjektivistièno dr o je »zavraèal
abstrakcijo novodobnega modernizma nastopajoèih šestdesetih let od serializma
do aleatorike, ker je v njem videl dekadenco umetnosti […]«. Bo anske absurde je
Klemenèiè do ivel »kot groteskni epitaf evropskemu èloveku«. O Ciglièu je dejal,
da se je »kot ustvarjalec evropskega duha in njegove tradicije oprl na
impresionistièno èutnost, melanholijo, s prizvokom Škerjanèevega sloga, ki mu je
dodal prizvok tragike, ter da ga je ekspresionistièna izraznost prignala do
disharmonij v okviru moèno razširjene tonalnosti«. Za Obre je plesalk pa je
dodal, da je prvo delo, ki presega »estetske cenzure in samocenzure socrealizma v
ekspresionizem«, in ga v ritmiki, ritualnosti, orgiastiènosti in celo v tematiki
primerja z delom Igorja Stravinskega Posvetitev pomladi, pri èemer ne pozabi
omeniti Ciglièeve uskoške krvi in »vzhodnjaško utemeljene ritmike«.70 Ob tem ne
moremo prezreti Ciglièevega mentorja, profesorja in prijatelja Lucijana Marijo
Škerjanca, ki je Ciglièev skladateljski pomen predstavil z besedami: »Med
slovenskimi skladatelji iz generacije med obema svetovnima vojnama zavzema
Zvonimir Cigliè svojstveno mesto. Ne da bi bil njegov glasbeni opus prav posebno
številèen, vendar ga od vsega zaèetka dalje oznaèujejo posebne prepoznavne
znaèilnosti, ki njegov skladateljski lik toèno razmejujejo od drugih sodobnih
skladateljev in ne dovoljujejo uvrstitve v katero koli prevladujoèih slogovnih
smeri, temveè ga postavljajo zase s posebnim poudarkom na osebnih
karakteristikah […]. Vse njegovo skladateljsko delo je na ozko povezano z
njegovimi svetovno-nazorskimi pogledi, ki jih izpoveduje na svojstven, neodvisen
naèin, v katerem najde mesto tako dramatiènost kot lirizem ter tako podaja vizijo
ivljenja, ki ga prevladuje tragika. V takšnem svojstvenem izpovedovanju ni mesta
za eksperimentiranja: zato ostaja njegova glasba v ozkem stiku s tradicijo, a
hkrati izpolnjena z novimi, nevsakdanjimi in povsem osebno prizadetimi
muzikalnimi mislimi, ki oznaèujejo njegovo, v naši simfonièni literaturi skoraj
osamljeno in moèno izrazito glasbeno govorico«.71
70 Ivan Klemenèiè, ‘Pritrjujem ivljenju – Eros - Tanatos Zvonimirja Ciglièa’, Dnevnik, 24. 9. 1996, str. 22.
71 Povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 128.
115
Za zakljuèek
Za celovito oznaèitev Ciglièeve glasbene poetike je pomenljiv zapis Ivana
Klemenèièa, ki pravi, da je bil »v razglasju s èasom zapovedanega socialistiènega
realizma, v katerem je bil na Slovenskem po vojni prvi glasnik
nematerialistiènega glasbenega izraza in z njim nasprotnik duha novega
kolektivizma […].« S svojo individualistièno in subjektivistièno dr o je »zavraèal
abstrakcijo novodobnega modernizma nastopajoèih šestdesetih let od serializma
do aleatorike, ker je v njem videl dekadenco umetnosti […]«. Bo anske absurde je
Klemenèiè do ivel »kot groteskni epitaf evropskemu èloveku«. O Ciglièu je dejal,
da se je »kot ustvarjalec evropskega duha in njegove tradicije oprl na
impresionistièno èutnost, melanholijo, s prizvokom Škerjanèevega sloga, ki mu je
dodal prizvok tragike, ter da ga je ekspresionistièna izraznost prignala do
disharmonij v okviru moèno razširjene tonalnosti«. Za Obre je plesalk pa je
dodal, da je prvo delo, ki presega »estetske cenzure in samocenzure socrealizma v
ekspresionizem«, in ga v ritmiki, ritualnosti, orgiastiènosti in celo v tematiki
primerja z delom Igorja Stravinskega Posvetitev pomladi, pri èemer ne pozabi
omeniti Ciglièeve uskoške krvi in »vzhodnjaško utemeljene ritmike«.70 Ob tem ne
moremo prezreti Ciglièevega mentorja, profesorja in prijatelja Lucijana Marijo
Škerjanca, ki je Ciglièev skladateljski pomen predstavil z besedami: »Med
slovenskimi skladatelji iz generacije med obema svetovnima vojnama zavzema
Zvonimir Cigliè svojstveno mesto. Ne da bi bil njegov glasbeni opus prav posebno
številèen, vendar ga od vsega zaèetka dalje oznaèujejo posebne prepoznavne
znaèilnosti, ki njegov skladateljski lik toèno razmejujejo od drugih sodobnih
skladateljev in ne dovoljujejo uvrstitve v katero koli prevladujoèih slogovnih
smeri, temveè ga postavljajo zase s posebnim poudarkom na osebnih
karakteristikah […]. Vse njegovo skladateljsko delo je na ozko povezano z
njegovimi svetovno-nazorskimi pogledi, ki jih izpoveduje na svojstven, neodvisen
naèin, v katerem najde mesto tako dramatiènost kot lirizem ter tako podaja vizijo
ivljenja, ki ga prevladuje tragika. V takšnem svojstvenem izpovedovanju ni mesta
za eksperimentiranja: zato ostaja njegova glasba v ozkem stiku s tradicijo, a
hkrati izpolnjena z novimi, nevsakdanjimi in povsem osebno prizadetimi
muzikalnimi mislimi, ki oznaèujejo njegovo, v naši simfonièni literaturi skoraj
osamljeno in moèno izrazito glasbeno govorico«.71
70 Ivan Klemenèiè, ‘Pritrjujem ivljenju – Eros - Tanatos Zvonimirja Ciglièa’, Dnevnik, 24. 9. 1996, str. 22.
71 Povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 128.
115
