Page 134 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 134
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
komponente s èasom spreminjajo in razlièno vrednotijo in se zato spreminja tudi
izvajalna praksa.
Prvo poglavje predstavlja razvoj in znaèilnosti Beethovnovih klavirjev in
podaja odgovore na vprašanja o tem, katere klavirje je uporabljal in jih najbolj
cenil, kako je bil z njimi zadovoljen glede na svoje preference v zvezi s tonom in
mehaniko, kaj najbolj opredeljuje njegovo skladanje za te klavirje oziroma
njegov pianizem, katere kvalitete opredeljujejo njegovo lastno igranje, saj še
vedno velja za izvrstnega pianista, kateri tip klavirja naj se danes uporabi za
izvedbo njegovih klavirskih skladb in ali naj te skladbe igramo na avtentiènih
instrumentih ali ne, saj Beethoven z njimi nikoli ni bil popolnoma zadovoljen.
Notni tekst je v interpretaciji glasbe najpomembnejši. Na praktiènem nivoju to
pomeni, da mora biti tekst, po katerem izvajalec pripravlja delo, skladateljev
dokonèni ideal. Ko izbiramo izdajo, se vprašamo: katere vire je zalo nik
upošteval, ali so oznake skladatelja dovolj jasne in loèene od predlogov
izdajatelja in ali so vprašanja, ki se pojavijo ob izdaji, dovolj pojasnjena.
Beethovnovim rokopisom in izdajam njegovih del je namenjeno drugo poglavje.
V zadnjem poglavju so predstavljeni problemi v zvezi z interpretacijo, ki
izvirajo iz njenih parametrov. Pri izvajanju Beethovnovih del je odloèilna izbira
tempa. Kljub navdušenju nad širitvijo rabe metronoma je oznaèil metronomske
oznake samo za Sonato op. 106 in Deveto simfonijo. Prvo podpoglavje podaja
dognanja o tem ali sta Czerny in Moscheles pravilno ocenila metronomske
oznake, o vplivih na doloèitev osnovnega tempa za izvedbo posamezne skladbe
in o tem, do kakšne mere si pri izvajanju lahko dovolimo spremenljivost v tempu.
Poleg tempa je eden najpogostejših izzivov pri izvajanju artikulacija.
Beethovnova raba lokov in staccatov pogosto spro a vprašanja ne samo o
njihovem pomenu in namenu, ampak tudi o tem, kje se loki zaènejo in konèajo in
kako naj se razliène oznake za staccato – pike, èrtice in klini – med seboj
razlikujejo. Porajajo se vprašanja, ali je v odsekih njegovih skladb, ki nimajo
specifiène oznake artikulacije, obièajen udarec legato ali katerakoli tradicionalna
razlièica obièajnega udarca 18. stoletja. Ugotovitve o tem, kako je Beethoven
zapisoval in izvajal poudarke, dinamiko in uporabljal pedal ter kako to
upoštevajo današnji interpreti, so navedene v zadnjih dveh podpoglavjih.
Do ugotovitev sem prišla z izbrano metodologijo in sicer s kvalitativno
raziskavo – študijo primera, v kateri sem uporabila veè metod za zbiranje,
analiziranje in interpretacijo podatkov. To je fenomenološka študija primera, v
kateri zaradi velikega obsega Beethovnovega klavirskega opusa preuèujem
izvajalno prakso njegovih klavirskih del na izbranih reprezentativnih skladbah iz
treh ustvarjalnih obdobij. Z zgodovinsko-biografskim pristopom, z metodo
kvalitativne analize vsebin in s hermenevtiko ugotavljam, kdaj so preuèevana
dela nastala, kdaj so bila izdana, komu so posveèena, kateri dogodki so z njimi
povezani ter kako se v njih odra ajo komponente izvajalne prakse. Odgovore sem
134
komponente s èasom spreminjajo in razlièno vrednotijo in se zato spreminja tudi
izvajalna praksa.
Prvo poglavje predstavlja razvoj in znaèilnosti Beethovnovih klavirjev in
podaja odgovore na vprašanja o tem, katere klavirje je uporabljal in jih najbolj
cenil, kako je bil z njimi zadovoljen glede na svoje preference v zvezi s tonom in
mehaniko, kaj najbolj opredeljuje njegovo skladanje za te klavirje oziroma
njegov pianizem, katere kvalitete opredeljujejo njegovo lastno igranje, saj še
vedno velja za izvrstnega pianista, kateri tip klavirja naj se danes uporabi za
izvedbo njegovih klavirskih skladb in ali naj te skladbe igramo na avtentiènih
instrumentih ali ne, saj Beethoven z njimi nikoli ni bil popolnoma zadovoljen.
Notni tekst je v interpretaciji glasbe najpomembnejši. Na praktiènem nivoju to
pomeni, da mora biti tekst, po katerem izvajalec pripravlja delo, skladateljev
dokonèni ideal. Ko izbiramo izdajo, se vprašamo: katere vire je zalo nik
upošteval, ali so oznake skladatelja dovolj jasne in loèene od predlogov
izdajatelja in ali so vprašanja, ki se pojavijo ob izdaji, dovolj pojasnjena.
Beethovnovim rokopisom in izdajam njegovih del je namenjeno drugo poglavje.
V zadnjem poglavju so predstavljeni problemi v zvezi z interpretacijo, ki
izvirajo iz njenih parametrov. Pri izvajanju Beethovnovih del je odloèilna izbira
tempa. Kljub navdušenju nad širitvijo rabe metronoma je oznaèil metronomske
oznake samo za Sonato op. 106 in Deveto simfonijo. Prvo podpoglavje podaja
dognanja o tem ali sta Czerny in Moscheles pravilno ocenila metronomske
oznake, o vplivih na doloèitev osnovnega tempa za izvedbo posamezne skladbe
in o tem, do kakšne mere si pri izvajanju lahko dovolimo spremenljivost v tempu.
Poleg tempa je eden najpogostejših izzivov pri izvajanju artikulacija.
Beethovnova raba lokov in staccatov pogosto spro a vprašanja ne samo o
njihovem pomenu in namenu, ampak tudi o tem, kje se loki zaènejo in konèajo in
kako naj se razliène oznake za staccato – pike, èrtice in klini – med seboj
razlikujejo. Porajajo se vprašanja, ali je v odsekih njegovih skladb, ki nimajo
specifiène oznake artikulacije, obièajen udarec legato ali katerakoli tradicionalna
razlièica obièajnega udarca 18. stoletja. Ugotovitve o tem, kako je Beethoven
zapisoval in izvajal poudarke, dinamiko in uporabljal pedal ter kako to
upoštevajo današnji interpreti, so navedene v zadnjih dveh podpoglavjih.
Do ugotovitev sem prišla z izbrano metodologijo in sicer s kvalitativno
raziskavo – študijo primera, v kateri sem uporabila veè metod za zbiranje,
analiziranje in interpretacijo podatkov. To je fenomenološka študija primera, v
kateri zaradi velikega obsega Beethovnovega klavirskega opusa preuèujem
izvajalno prakso njegovih klavirskih del na izbranih reprezentativnih skladbah iz
treh ustvarjalnih obdobij. Z zgodovinsko-biografskim pristopom, z metodo
kvalitativne analize vsebin in s hermenevtiko ugotavljam, kdaj so preuèevana
dela nastala, kdaj so bila izdana, komu so posveèena, kateri dogodki so z njimi
povezani ter kako se v njih odra ajo komponente izvajalne prakse. Odgovore sem
134
