Page 90 - Tomajci

Leonida Ravšelj

in pridelkom za 19. stoletje v primerjavi z 20. stoletjem opozarja že Grafe-
nauer (1970b, 245), ki pravi, »da so že sredi 19. stol. dosegali podobna (in
včasih celo boljša) sorazmerja, kakor so jih računali agronomi kot poprečna
v prvi polovici 20. stol.«.
Razmerje med semenom in pridelkom za koruzo poznamo že od Valva-
sorja, ki za drugo polovico 17. stoletja navaja, da je bilo to 1 : 30 (Britovšek
1959, 128). Tudi v sosednji Furlaniji se konec 18. stoletja navajajo precej
visoke vrednosti razmerja tega žita, in sicer 1 : 36,5, medtem ko je bila ta
vrednost za pšenico 1 : 4,1, za ostala žita pa še nižja (Fornasin 2021, 73–74).
Kot izvemo od Panjeka v 1. poglavju (»Kmečka gospodarstva in gospo-
dinjstva v Tomaju«), so prebivalci vasi skozi stoletja širili svoje obdelovalne
površine in na manj rodovitnih tleh ustvarjali nove njive, ki so bile precej
manj kakovostne od tistih starih. Te novonastale njive so predstavljale kar
dve tretjini vseh njiv v Tomaju. Ne glede na upadanje povprečne kakovosti
vseh njiv lahko iz preglednice 2.4 opazimo naraščanje pridelka v razmerju
do uporabljenega semena. Kakovost njiv je lahko vplivala tudi na trajanje
njivskega kolobarja. Primerjava njivskega kolobarja iz Tomaja s tistim iz
Rodika (Panjek 2021) pokaže, da so v slednjem najboljše njive zaradi njiho-
ve visoke kakovosti izkoriščali v obliki preprostega dveletnega kolobarja,
medtem ko so na njivah nižje kakovosti izvajali dolgoletna zaporedja po-
sevkov, ki so trajala pet, 15 ali 17 let. V Tomaju pa je bila logika izkoriščanja
drugačna, saj se je daljši niz kolobarja, trajajoč 13 let, izvajal na njivskih po-
vršinah najboljše do srednje kakovosti (i. do iii. kakovostni razred), med-
tem ko so na njivah nižje kakovosti (iv. in v. kakovostni razred) izvajali
krajši, a še vedno dolgoleten, osemletni kolobar.
Kolobar brez prahe, dvojni posevek in dejstvo, da so večino njivskih po-
vršin obdelovali v obliki mešane kulture (žito in trta), kažejo na to, da se je
v Tomaju izvajala intenzivna oblika poljedelstva. Na njivah namreč niso se-
jali le različnih vrst žit in stročnic, pač pa sadili tudi vinsko trto, iz katere so
pridelovali dobro poznano vino teran.⁷ Vinsko trto so gojili v obliki mešane
kulture, vnajvečjimeri nanjivah, vredkihprimerih patudinatravnikih.
Delež njiv z vinsko trto je bil enkrat večji od deleža čistih njiv, kar je še ena
od značilnosti kraškega poljedelstva (mešana kultura). Vinska trta je bila
na Krasu speljana v obliki latnikov, rasla pa je v rdeči zemlji kraške jerovice
ali jerine. O pomenu in vlogi vinogradništva na Krasu je bilo že veliko napi-
sanega, v nadaljevanju pa si bomo ogledali, kakšen gospodarski pomen je

⁷ Za več o teranu in vinogradništvu glej: Kladnik in Rejec Brecelj (1999, 191–216), Marušič
(1999, 164–190), Melik (1960), Mihelič (2018) in Vodopivec (1999).

88