Page 572 - Tomajci

Jurij Hadalin

sprememb, ko je Kjuder kompilacijo že pred tem zbranih podatkov o pre-
bivalstvu svoje župnije dopolnjeval s popisi stanja v posameznih družinah
v sodobnosti.
S tem je omogočil prikaz kontinuitete/diskontinuitete vzorcev življenja
skupnosti, ki se je v 20. stoletju veliko hitreje spreminjala. Od tod izhajajo
tudi odgovori na eno izmed zastavljenih raziskovalnih vprašanj, torej ali je
bila ta kontinuiteta prekinjena s spremembami državnih režimov in pre-
vladujočih ideologij v 20. stoletju. Iz vprašanja obstoja in delovanja vaške
elite, ki je imela moč v lokalnem okolju, istočasno pa je posegala v višje
strukture, se nakazuje dolgotrajni trend družbene in ekonomske moči po-
sameznih družin, ki je v tem obdobju pričela upadati, vendar ne nujno za-
radi družbeno-političnih sprememb (Zobec 2024; žat, ak, t, 2, 891–897).¹
V tem kontekstu sta izjemno pomembni tudi vprašanji izgradnje in delova-
nja izobraževalnega sistema ter vloge Katoliške cerkve v skupnosti, saj so
bile to strukture, ki so »elite« izgrajevale, po drugi strani pa so bili nosilci
te dejavnosti vse bolj akterji, ki so med »vaško elito« vstopali od zunaj. Kju-
der je kot pripadnik te »stare elite« po drugi svetovni vojni in zmanjšanem
pomenu kraja, ki po letu 1952 izgublja vlogo upravnega središča, dejansko
njen zadnji pravi član (Sitar 2024, 14)² in kot najprominentnejša ter obve-
ščena figura tisti, ki lahko na to vprašanje odgovarja (Centrih 2024, 13).³

Vprašanje oblikovanja spomina skupnosti –
most med kolektivnim in individualnim
Bralcu, ki si želi iz Kjudrovih del pridobiti zgolj specifične podatke, se lahko
hitro zazdi, da je glavnina zapisov povezana z zgodovino in s popisom cer-
kvenih objektov ter inventarja, predvsem pa z za veliko večino tedanjih du-
hovnikov izredno travmatično tematiko cerkvenih zvonov. Ampak tudi ti
so bili pomemben dejavnik identitete skupnosti, ki je bila po Kjudrovih pri-
čevanjih zanje izjemno zainteresirana. V 20. stoletju beležimo spremembe
v načinu vojskovanja, ki je bilo totalno ter je, povezano z vprašanjem po-
trebnega števila človeških in materialnih virov, prineslo popolno novost,
»saj niso zvonov prej nikoli jemali« (žat, ak, t, 2, 356), a proti koncu prve
svetovne vojne je avstro-ogrska vojska v materialni stiski za vojne potrebe
rekvirirala tudi vrvi (žat, ak, tk, 344). Ljudski glas je po Kjudrovemu za-
pisu menil: »›Ne bo sreče! [...] Zvon je posvečen in ni, da bi z njim ubijali

¹ Glej 11. poglavje.
²Glej 13. poglavje.
³Glej 12. poglavje.

570