Page 473 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

li nos iz septembra 1943, od katerih je eno (protielitno) dajalo prednost
ljudstvu, ki je bilo do tedaj odrinjeno, medtem ko je drugo (spravno) velelo
pritegniti tudi trgovce in duhovnike, si v bistvu nista nasprotovali. Rečeno
z Leninom, šlo je za to, da dvomljivi družbeni elementi sprejmejo stališče
proletariata, ne pa proletariat njihovo (1979, 347). Pismo Kirova bi poten-
cialno prav lahko spodbudilo okrožne partijske funkcionarje, da bi Pupisa
spomnili na njegovih 15 ha in najete delavce. Vse kaže, da do tega takrat
ni prišlo, kajti Pupisova kariera je šla navzdol precej kasneje, slabo leto po
končani vojni. Takrat, leta 1943, pa se je zgodilo nekaj čisto drugega. Če je
verjeti Kirovu, so vos-ovci decembra obiskali njega, starega komunista,
ne pa Pupisa in ostalih tomajskih kulakov. Toda kdo je sploh napotil vos-
ovce? Obstaja določena verjetnost, da se je Kirov zmotil, ko je trdil, da ima
neformalno vodstvo »odbora« oz. vaške klike Alfonz (Bojan) Ravbar. Vse
kaže, da je imel takrat od vseh Tomajcev najvidnejši položaj pri novi ljud-
ski oblasti v resnici Pupis. Ravbar ga ni mogel imeti že zato, ker je postal
»slovenski« župan. Vsekakor pa je takrat in kasneje moral imeti okoli sebe
dovolj ljudi, ki so mu krili hrbet, da je varno odpotoval v Trst na prefekturo
in se od tam tudi vrnil (!), kajti z njim so obračunali šele Nemci.
Vse to pa še ni dokaz, da je Pupis osebno poskrbel za neprijetni obisk
na domu Kirova, čeprav je gotovo poznal prave ljudi, ki bi to lahko uredili.
Upoštevati moramo namreč še enega človeka, ki ga omenja Kirov, Rudolfa
Škrlja, s katerim se je pogovarjal malo pred nadležnim prihodom vosovcev.
Rudolf Škrlj je gotovo ena enigmatičnejših figur, ki je v Tomaju igrala manj-
še in nikoli do konca pojasnjene vloge v prav vseh obdobjih, ki jih obrav-
nava pričujoča raziskava. Kot rečeno, je Škrlj (Tomaj 41) pripadal nadvse
ugledni tomajski rodbini. Njegov oče Jožef (v virih včasih tudi Josip) je
bil, kot že rečeno, cerkveni starešina, predsednik pevsko-bralnega društva
in financer občinske ubožnice. Kjuder ga je opisal kot neverjetno krotkega,
dobrega, podjetnega in skrbnega, vsekakor kot človeka, ki je poleg stvarne-
ga premoženja imel dovolj simbolnega kapitala, da je veljal za pomembne-
ga člana vaške elite. Kmetija njegovega sina Rudolfa je po agrarni reformi
obsegala 16 ha (žat, ak, t, 4, 913; preglednica 12.2,). Pri Rudolfu je zani-
mivo to, da je ocena njegovega odporniškega delovanja pred vojno in med
njo tako iz tigrovskih kot partizanskih virov zelo slaba (Cencič 1997, 101;
pak, 573, 11, Podatki Škrlj Rudolf, Tomaj, 6. marec 1950) – zelo milo rečeno.
Kaj natanko je med vojno počel, nikakor ni jasno. Povojna karakteristika o
njem trdi, da je bil v partizanski vojski le nekaj mesecev, potem pa je po-
magal na terenu s hrano ter podobno. Toda Škrlj je zase v vprašalnik za
borce enkrat kasneje zapisal, da je bil v enotah nov med 16. septembrom

471