Page 474 - Tomajci
P. 474

Lev Centrih


               1943 in letom 1945, drugič pa, da je bil med 16. aprilom 1944 in 16. julijem
               1945 celo borec pri štabu ii. brigade knoj-a (pak, 643, 43, Škrlj Rudolf,
               nedatirano; pak,643,36, Vprašalni listŠkrlj Jožefa Rudolf, Tomaj, 25. ma-
               rec 1964). Te podatke negirajo dokumenti iz tistega časa, ki govorijo o tem,
               da je bil najmanj nekaj časa neupravičeno doma. Morda je bil v nekem ob-
               dobju angažiran pri posebnih varnostnih organih partizanske vojske, kar
               bi mu lahko pomagalo, da je prestrašil Kirova, dosti več od tega pa najbrž
               ne. Zaledne partizanske enote, kamor je sodila tudi nz, so namreč sesta-
               vljali zlasti tisti borci, ki so bili manj sposobni za redne enote, nemalokrat
               pa tudi taki, ki so se izogibali mobilizaciji. Korpus narodne osvoboditve
               Jugoslavije (knoj) je bil ustanovljen avgusta 1944 kot vojaško-policijska
               formacija, ki je nasledila vos, Vojsko državne varnosti (vdv) v boju s ko-
               laborantskimi – kontrarevolucionarnimi silami ter posebnimi sovražniko-
               vimi enotami (Čepič idr. 2017, 329).
                 Ne glede na te nejasnosti pisma Kirova odpirajo še eno zanimivo vpra-
               šanje medosebne povezanosti in zaščitništva. Za konec leta 1943 razen Ki-
               rova sicer nimamo virov, ki bi govorili o strategijah izogibanja splošni mo-
               bilizaciji v Tomaju, ki jo je razglasil nos po kapitulaciji Italije, lahko pa jih
               verodostojno potrdimo za leto 1944.
                 Na splošno rečeno, izogibanje službi v partizanskih enotah ni bil redek
               pojav. Kjuder je, recimo, za konec septembra 1943 zapisal (žat, ak, tk,
               195), da so po neuspešnem spopadu partizanov z Nemci »ubogi mobilizi-
               ranci begali po luknjah in po borovcih, lačni in mokri: Veliko jih je padlo!
               [...] Večina jih je ušla domov.« Te »razhajkance«, kot se jim je reklo, so po-
               tem različni predstavniki ljudske oblasti in njenih oboroženih sil lovili ter
               vedli nazaj v enote. Okolica Tomaja je postala od začetka leta 1943 pa vse do
               konca vojne prizorišče silovitih bojev, še zlasti potem, ko so prišli Nemci.
               V vasi Tomaj mi je uspelo evidentirati 28 posameznikov in eno posamezni-
               co, ki so bili v nekem obdobju v partizanskih enotah, kar sicer gotovo ni
               točnaštevilka, vanjopasevedaniso zajetivsi ostali, ki so preko of, kps,
               skoj, mladinske organizacije ali kako drugače delali za partizane. Toda že
               29 borcev za Tomaj nikakor ni bila majhna številka (pak, 643, 55, Seznam
               preživelih udeležencev prekomorskih brigad; as, 1708, 1, 9, seznami – brez
               naslova; pak, 643, 55, Prekomorci občine Sežana, naknadno ugotovljeni).
               Evidentiral sem tudi sedem padlih Tomajcev (pak, 643, 55, Seznam padlih
               in umrlih borcev Prekomorskih brigad občine Sežana; pak, 539, 12, Padli
               člani partije za časa borbe (Tomaj)). Številka se ujema s Kjudrovim poroči-
               lom, ne pa s trditvami Mire Cenčič, da jih je bilo v resnici 12 (žat, ak, t,
               4, 1000; Cencič 2013, 209). Najtežji davek je Tomaj plačal s tistimi žrtvami


               472
   469   470   471   472   473   474   475   476   477   478   479