Page 366 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

položaje družbene, gospodarske in politične moči ter za seboj pustili nad-
povprečno bogate pisne sledi v arhivih. Ta del vsebuje nabor informacij, ki
nam bodo v nadaljevanju služile pri preverjanju morebitnih nihanj v ugle-
du družine in njenih članov. V drugem delu, predstavljenem v četrtem raz-
delku, se po kratki predstavitvi vzorcev krstnega botrstva na ravni tomaj-
ske župnije skozi stoletja osredotočamo na kvantitativno in kvalitativno,
tako kolektivno kot individualno analizo krstnih botrov iz družine Černe
skozi tri stoletja. Zanima nas, ali in kako se je njihov elitni status v druž-
bi odražal v njihovi zaželenosti za botre v domači vaški skupnosti Tomaj
ter ali in kako so na izbiro botrov vplivali vzponi in padci posameznikov
skozi čas. V zaključkih predstavljamo rezultate za obravnavano družino in
hkrati rezultate uporabe botrstva kot kazalnika priljubljenosti v kmečki
skupnosti.

Prvo stoletje: potomci župnika
Vse do zadnjih let 16. stoletja priimek Černe ni omenjen v nobenem sezna-
mu družinskih poglavarjev v vasi Tomaj.² Ko pa se pojavijo na prizorišču
vaške zgodovine, to storijo na nekoliko presenetljiv način. Prva omemba se
nanaša na tomajskega župnika Baptista Černeta, ki je bil leta 1592 vpleten
v sodni postopek v zvezi z najemom kmetije v sosednji vasi (ast, atta,
196.1.1, 4, 141). Istega leta je vaška skupnost Tomaj obtožila »župnikovega
sina« z imenom Just, mu sodila in ga obsodila na kazen v denarju ter bla-
gu (vino), ker je bil spoznan za odgovornega za smrt otroka, ki ga je imel
s svojo služkinjo (ast, atta, 196.1.1, 4, 154–155). Leta 1595 sta Andrej in
Just Černe navedena med podložniki v Tomaju, njune dajatve pa ustrezajo
tistim, ki so jih takrat plačevali podružniki (podložniki brez kmetije) (ast,
atta,229,1/4).
Četrt stoletjapozneje,leta1618, je Just Černeževeljalzaenega izmed
»velikašev« (li grandi) v vaški skupnosti, ki so spodbudili blokado vasi, da bi
preprečili vstop patrulji valonskih vojakov in se tako izognili predvidljivim
stroškom in nevšečnostim, čeprav je vojake spremljal upravitelj gospostva.
Privoščili so si celo to, da so samega devinskega gospoda grofa pustili čakati
pred zaprtimi vrati vaškega tabora, v katerem je na vrhu hriba za obzidjem
stala cerkev z nekaj hišami. Zaradi tega je bil Just Černe zaprt v grajskem
stolpu v Devinu s skupino drugih tomajskih kmetov in z njihovim župa-
nom, ki je te može na zaslišanju označil za »voditelje, ki nočejo ubogati ne
mene ne zapovedi našega častitljivega grofa« (ast, atta, 200.1, 13). Za-

²Glej 1. poglavje.

364