Page 364 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

Stanje raziskav je podobno, če ne še bolj pereče, glede elit na podeželju.
Medtem ko se jim v zadnjih desetletjih evropski raziskovalci v literaturi
(Menant in Jessenne 2007b) in na mednarodnih konferencah, kot je Ru-
ral Europe, vse bolj posvečajo, se je recepcija te tematike v Sloveniji osre-
dotočila na mestne elite (Mlinar in Balkovec 2011), čeprav to delo vsebuje
tudi družbeno in teritorialno bolj vključujoč prispevek (Jerše 2011). Dol-
ga in bogata slovenska historiografska tradicija o zgodovini podeželja je
kmete obravnavala predvsem s strukturne in z makroperspektive, tako z
vidika gospodarstva kot družbe, pri čemer je v ospredje postavljala teme,
kot so kmečki upori ter kmečka trgovska in transportna dejavnost. Nara-
ščajoča socialna razslojenost v zgodnjem novem veku se je obravnavala na
splošni ravni. Čeprav se omenjajo primeri, ko so kmetje izboljšali svoj eko-
nomski položaj (Panjek 2017, 13–20), in so znane kariere ljudi kmečkega
porekla, ki so se prelevili v poslovneže, skoraj ni vpogleda v elito kot tako
ali v mehanizme razmerij gospodarske in družbene moči znotraj kmečkih
skupnosti. Elite so manjšina, ki izvaja vodstveno vlogo in zaseda izstopa-
joč družbeni položaj na temeljih bogastva, moči, znanja in nenazadnje na
»priznanju s strani drugih«. Na podeželju je smiselno razlikovati med šir-
šo »podeželsko elito«, ki vključuje plemiške in mestne zemljiške posestni-
ke, gospoščinske uradnike, notarje, trgovce, duhovnike in gostilničarje, ter
pripadniki »kmečke elite« v ožjem smislu (Menant in Jessenne 2007a, 8–9).
Člani kmečke elite so torej del (podmnožica) podeželske elite. V tej razpravi
upoštevamo to razlikovanje in se osredotočamo na družino, ki je pripadala
kmečki eliti.
Pri najini obravnavi dolgoročne zgodovine družine iz kmečke elite se
osredotočamo na krstno botrstvo. To je tema, ki je v zadnjih dveh desetlet-
jih vzbudila zanimanje med raziskovalci, kar lepo izpričujejo dela, ki jih je
napisalinspodbudilGuidoAlfani.Kotpojavvzgodovinski literaturi krstno
botrstvo presega meje družine in njene zgodovine, saj predstavlja obliko
povezovanja in mreženja družine v skupnosti ter onkraj nje. Botrstvo je
ostalo pomembno razmerje vse do 20. stoletja, čeprav se je njegov pomen
med srednjim vekom, zgodnjim novim vekom in ponovno v 19. stoletju
spreminjal. Po tridentinskem koncilu v 16. stoletju je katoliško botrstvo
postalo »vertikalno razmerje«, v katerem je bil izbrani »krstni boter koli-
kor mogoče prestižen, institucija botrstva kot taka pa je vse bolj postajala
sredstvo za vzpostavljanje in krepitev socialnih klientel«. Odnos »med kr-
stnimi botri in starši krščenih otrok« je bil odtlej »sredstvo veliko pogostej-
ših in pomembnejših socialnih in ekonomskih interakcij«. Ti odnosi so bili
lahko usmerjeni navzgor, ko so otrokovi starši iskali uglednega botra, ali

362