Page 357 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

drugi obmejni kraji srednje in vzhodne Evrope je tudi tržaško slovensko za-
ledje veljalo za obrobnega »notranjega ›Drugega‹«, ki ga je prizadela »utrje-
na simbolna geografija ›vzhodne manjvrednosti‹« (Jelnikar 2016, 215–216).
Slovani so se na tem območju morali soočiti z orientalističnimi diskurzi in
z njimi povezanimi poskusi uveljavljanja moči, ki so internalizirali kom-
pleks inferiornosti.⁴⁸ Vendar periferija lahko zaradi svojega marginalnega
in s tem ekscentričnega, ambivalentnega ter heterogenega značaja ponudi
širšo perspektivo, neprecenljivo, subalterno referenčno točko in tako po-
stane središče pomembnih sprememb.
V »marginocentričnih« krajih je pogled usmerjen »hkrati na Vzhod in Za-
hod, kar vzpostavlja plodno povezavo med kulturnimi tradicijami in spod-
buja de/rekonstrukcijo nacionalnih pripovedi, hibridizacijo slogov in žan-
rov ter alternativne družbene in etnične odnose« (Cornis-Pope in Neubau-
er 2002, 26–27). Ko je Kosovel obrnil perspektivo iz obrobja v središče, je
v vmesnem položaju Slovencev videl prednost, ki lahko zagotovi humani-
stične »temelje novemu svetu« (Kosovel 2019b, 175).⁴⁹ Periferija se v nje-
govih spisih spremeni v središče, marginalni mikrokozmos v planet in nje-
gov prebivalec postane opredeljen s kozmično razsežnostjo. »Izstreljen v
vsemirje kakor torpedo iz aeroplana« (Kosovel 2020, 87; 2019a, 494) lahko
človek pridobi sinoptični pogled, ki ne zajema le vzhoda in zahoda, tem-
več vse štiri smeri. Kosovel je zagovarjal univerzalno perspektivo, ki bi na-
cionalno paradigmo preoblikovala v humanističnem smislu in posledično
prispevala k hibridizaciji pesnikovega jaza, ki je temeljil na alternativnih,
nehierarhičnih medkulturnih srečevanjih. Literatura in egodokumenti lah-
ko dajo vpogled v mehanizme te dinamike v odnosih med različnimi kul-
turami in etničnimi skupinami, ki so sestavljale večkulturne obmejne pa-
limpseste in ki so nihale med izključujočim nacionalizmom ter vključujo-
čo transnacionalno perspektivo. Slednjo je predstavljalo prijateljstvo med
Srečkom Kosovelom in Carlom Curciom. Ta alternativni odnos je presegal
nacionalne omejujoče okvire samoidentifikacij sogovornikov in ga lahko
obravnavamo kot primer možnega preseganja hierarhične ter kolonialne

⁴⁸ Kosovel (2023, 56) je omenil kompleks inferiornosti v slovenskem narodu: »Prišlo je v na-
šo zgodovino ono znamenito samopodcenjevanje, ki je že a priori kvarno in rušiteljsko za
vsako živo akcijo.«
⁴⁹ To je pisal v kontekstu načrta Slovenske revije. Kot je poudaril Kosovel, se njenega naslo-
va ne sme razumeti v nacionalnem smislu, ampak kot »sintezo vzhoda z zahodom, živega
barbarstva s civilizacijo, ki še ne umira po bordelih, z zdravo in močno civilizacijo. Naša ci-
vilizacija je zdravje, moč, vera v ideal totalnega humanizma. Naša civilizacija je veselje do
življenja, mi smo mladi, barbarski in močni« (Kosovel 2019b, 175).

355