Page 307 - Tomajci
P. 307

Vzgoja in prevzgoja


             ko je bilo takih učenk iz tomajskega šolskega okoliša več – med učenkami
             iz Šepulj najdemo celo samo eno, ki je bila razvrščena v srednjo kategorijo,
             vse ostale pa so sestre prištevale v kategorijo »dobro«. Tudi učenk, ki so bi-
             le uvrščene v dva najnižja razreda, je bilo v Tomaju toliko kot sicer v celem
             šolskem okolišu skupaj (pak,151,8,95, 96, 97, 98,99).
               Vsaka pomoč je bila torej še kako dobrodošla. Pomoč, ki je prihajala, je bi-
             la sprva neredna in razdeljena v skladu z učiteljevim premislekom, nato pa
             sistematična in dodeljena bodisi kot nagrada za zvestobo ali kot motivacija
             za vstop v fašistične otroške in mladinske organizacije. Ob redni pomoči je
             obdarovanje višek vedno doseglo ob Befani, dobri starki ali čarovnici, ki je
             ob prazniku svetih treh kraljev obdarovala pridne otroke, porednim pa je
             prinesla oglje oz. premog (Illes 2010, 554). Ker naj bi duce še posebej ljubil
             revne otroke in naj bi vsi čutili dobrote fašizma, je bil vsak otrok obdaro-
             van: dobili so obleko, nogavice, obutev, zaradi česar so bili starši presene-
             čeni, ganjeni in hvaležni – samo v tistem večeru leta 1932 je se 53 balilam
             pridružilo še osem novih (pak, 153, 2, 36; 37; 40).
               Otroci so bili ducejevi in torej skupna last ter ne zgolj last in odgovor-
             nost staršev, zato naj bi bilo prizadevanje za dobrobit otroka trdno v ro-
             kah države in šole. Dolžnost učitelja naj bi bila, da otroke aktivno zavaruje
             pred kvarnim vplivom staršev, vendar jim je, kot so sami priznavali, zlasti
             v vaškem okolju pogosto zmanjkalo poguma. Napredek je bil zato nekoli-
             ko počasnejši, učiteljica pa je vseeno z veseljem poročala, da so posamezne
             družine sicer še občasno rušile, kar je šola gradila, in da starši še vedno niso
             razumeli pomena izobrazbe in niso podpirali svojih otrok, da pa se je »kra-
             ški element vse bolj približeval režimu« in da je bilo v učencih vedno več
             ljubezni do duceja. Otroci naj bi spontano vzklikali Siamo italiani e fasci-
             sti, obbediamo od Duce! (»Smo Italijani in fašisti, ubogamo duceja!«), dokaz
             njihovih iskrenih fašističnih čustev pa je bilo zlasti dejstvo, da so, revno
             oblečeni in bosi, hodili kilometre daleč v šolo v vetru in mrazu: hrepeneli
             so po znanju, po šoli, po izobrazbi, po napredku. Šola je bila njihov dru-
             gi dom, učitelj drugi oče, duce pa najvišji in najsvetejši vzor (Zahra 2011,
             x, 3; pak, 153, 2, 36; 37). Nekateri učenci so še posebej izstopali, tako po
             svoji nadarjenosti kot tudi po svoji gorečnosti. Učenec Vittorio Trobez je
             za natečaj, ki ga je razpisal Radio Trst, napisal spis »Zakaj ljubim Duceja«,
             med tomajskimi učenci pa so obstajali celo taki, ki so (npr. v šolskih letih
             1933/34, 1936/37 in 1937/38) prejemali denarne nagrade iz sklada Dante Ali-
             ghieri za dosežke na področju italijanskega jezika in kulture. Nagrada 300
             lir je bila tako sanjska, da je motivirala še druge učence, ki so se tudi želeli
             dokazati (pak,153,2,42; pak, 153, 3, 54,56).


                                                                            305
   302   303   304   305   306   307   308   309   310   311   312