Page 307 - Tomajci

Vzgoja in prevzgoja

ko je bilo takih učenk iz tomajskega šolskega okoliša več – med učenkami
iz Šepulj najdemo celo samo eno, ki je bila razvrščena v srednjo kategorijo,
vse ostale pa so sestre prištevale v kategorijo »dobro«. Tudi učenk, ki so bi-
le uvrščene v dva najnižja razreda, je bilo v Tomaju toliko kot sicer v celem
šolskem okolišu skupaj (pak,151,8,95, 96, 97, 98,99).
Vsaka pomoč je bila torej še kako dobrodošla. Pomoč, ki je prihajala, je bi-
la sprva neredna in razdeljena v skladu z učiteljevim premislekom, nato pa
sistematična in dodeljena bodisi kot nagrada za zvestobo ali kot motivacija
za vstop v fašistične otroške in mladinske organizacije. Ob redni pomoči je
obdarovanje višek vedno doseglo ob Befani, dobri starki ali čarovnici, ki je
ob prazniku svetih treh kraljev obdarovala pridne otroke, porednim pa je
prinesla oglje oz. premog (Illes 2010, 554). Ker naj bi duce še posebej ljubil
revne otroke in naj bi vsi čutili dobrote fašizma, je bil vsak otrok obdaro-
van: dobili so obleko, nogavice, obutev, zaradi česar so bili starši presene-
čeni, ganjeni in hvaležni – samo v tistem večeru leta 1932 je se 53 balilam
pridružilo še osem novih (pak, 153, 2, 36; 37; 40).
Otroci so bili ducejevi in torej skupna last ter ne zgolj last in odgovor-
nost staršev, zato naj bi bilo prizadevanje za dobrobit otroka trdno v ro-
kah države in šole. Dolžnost učitelja naj bi bila, da otroke aktivno zavaruje
pred kvarnim vplivom staršev, vendar jim je, kot so sami priznavali, zlasti
v vaškem okolju pogosto zmanjkalo poguma. Napredek je bil zato nekoli-
ko počasnejši, učiteljica pa je vseeno z veseljem poročala, da so posamezne
družine sicer še občasno rušile, kar je šola gradila, in da starši še vedno niso
razumeli pomena izobrazbe in niso podpirali svojih otrok, da pa se je »kra-
ški element vse bolj približeval režimu« in da je bilo v učencih vedno več
ljubezni do duceja. Otroci naj bi spontano vzklikali Siamo italiani e fasci-
sti, obbediamo od Duce! (»Smo Italijani in fašisti, ubogamo duceja!«), dokaz
njihovih iskrenih fašističnih čustev pa je bilo zlasti dejstvo, da so, revno
oblečeni in bosi, hodili kilometre daleč v šolo v vetru in mrazu: hrepeneli
so po znanju, po šoli, po izobrazbi, po napredku. Šola je bila njihov dru-
gi dom, učitelj drugi oče, duce pa najvišji in najsvetejši vzor (Zahra 2011,
x, 3; pak, 153, 2, 36; 37). Nekateri učenci so še posebej izstopali, tako po
svoji nadarjenosti kot tudi po svoji gorečnosti. Učenec Vittorio Trobez je
za natečaj, ki ga je razpisal Radio Trst, napisal spis »Zakaj ljubim Duceja«,
med tomajskimi učenci pa so obstajali celo taki, ki so (npr. v šolskih letih
1933/34, 1936/37 in 1937/38) prejemali denarne nagrade iz sklada Dante Ali-
ghieri za dosežke na področju italijanskega jezika in kulture. Nagrada 300
lir je bila tako sanjska, da je motivirala še druge učence, ki so se tudi želeli
dokazati (pak,153,2,42; pak, 153, 3, 54,56).

305