Page 227 - Tomajci
P. 227

Tomajski fantje


             ve,kje so« (ast, atta,202,19, Zapisnik 24. 11. 1700,3v). Drugi brat, Peter
             Pegan, pa je ukrepal takoj zatem, ko je sestra zapustila Tomaj. Odšel je v
             Trst, da bi dobil pojasnila, in ji očital sramoto, ki jo je povzročila družini,
             ker ni upoštevala krščanskih naukov, prejetih od matere. Tam je od dekle-
             ta dobil priznanje, da jo je Andrea Prometta zapeljal z ukano, in izvedel,
             da je zbežala zaradi strahu pred materjo in samim Petrom, predvsem pa
             »da jefantje nebiveč sramotili z namakanjem vvodo, kotjeobičajno v
             teh primerih« (non esser più vergognata dalli putti col lavarla nell’aqua come
             èilconsueto farecon simili) (ast, atta,202,19, Zapisnik 24. 11. 1700, 2v).
             Mesec kasneje, v času procesa proti skupini fantov pod vodstvom župana
             mladih Tomaža Černeta, je Peter vložil zahtevek za odškodnino za ukrade-
             no žito, gnala pa ga je tudi skrb za preživetje bodočega nečaka, saj je želel
             »pomagati tudi sestri pri porodu, da otrok ne izdihne in pride na sveti krst«
             (ast, atta, 202, 19, Zapisnik 24. 11. 1700, 3v).
               Sklicevanje na krščanske zapovedi in zakrament krsta ter stalna priso-
             tnost podpore družinske mreže dopuščata možnost odpuščanja Urši in da
             se je zadeva zaključila s pomiritvijo.
               Drugače se je pripetilo Marini Uršič iz Štorij, ki sta jo družina in sku-
             pnost na dramatičen način izobčili. Pet tednov po porodu se je dekle s svo-
             jo hčerjo vrnilo v svojo vas in se zglasilo v cerkvi. Župnik jo je izpostavil
             na sramotilnem stebru pred cerkvijo, vaški fantje pa so bili poklicani, da se
             zberejo in ji priredijo kazen.
               Mihael Majcen, stric novorojenke, je povedal: »Jurij od Matjaža, župan
             mladih, in Anton, od Štefana Petrovič, njegov podžupan, sta združila fante
             in ukazala, da omenjeno Marino izženejo iz vasi, njej pa naložili, da otro-
             ka odnese v hišo mojega očeta, saj se sicer fantovščina nikoli ne združi in
             počne take reči brez ukaza svojega župana«. Poleg tega so župnika vprašali,
             »če jim dovoli vreči dekle v vodo v skladu z njihovo navado, župnik jim je
             odvrnil, da ne in naj to sodišče vprašajo za dovoljenje« (ast, atta, 205, 8,
             1r/v).
               Njena mati je ni želela sprejeti v svojo hišo in tako je Marino kakih 20
             fantov bučno pospremilo do domovanja Jožefa Majcna, s katerim je spo-
             čela deklico, kjer je bila prisiljena pustiti novorojenko. Skupina mladeničev
             jo je nato začela glasno zasledovati po cesti in Marina se je neuspešno po-
             skušala skriti po hišah, da bi se izognila grožnjam, ki so kaj kmalu prerasle
             v nasilje: fantje so jo s kamenjanjem pregnali iz Štorij in ji sledili po njivah
             vse do ceste do Sežane.
               Izgon dekleta iz skupnosti in posledična ločitev matere od novorojenč-
             ka nista predstavljala izjemnih dogodkov, temveč sta odražala različne ko-


                                                                            225
   222   223   224   225   226   227   228   229   230   231   232