Page 219 - Tomajci

Tomajski fantje

mljiškega gospoda in njegovega zakupnika Matije Tavčarja iz Krepelj. Fan-
tje naj bi najprej posekali drevesa in les nato odpeljali na svoje domove
(ast, atta, 205, 7, dne 23. 8. 1712).
Fantje, obtoženi kraje dreves, ki so se v začetku septembra morali zglasi-
ti v Devinu, so povedali drugačno zgodbo. Bili so si enotni v prevzemanju
odgovornosti za posek enega drevesa, ki so ga izvedli v nekem drugem ča-
su istega leta, in dodali, da so pripravljeni sprejeti kakršno koli kazen, če
bi kdo dokazal drugače. Njihove besede so celo izražale ponos nad dejanji
skupine, pri katerih ni šlo za zločin iz koristoljubnosti, kot je nakazovala
pritožbadutoveljskegažupana,temvečsoizhajalaiz jasnodoločenih norm,
lastnih obema skupnostima, ki so jim pripadali: tako fantom kot vasi (ast,
atta, 205, 7,dne 23.8.1712).
Janez Brana, Janez Ravber in Tomaž Ravber so zelo jasno povedali, da
hrasta niso odvzeli za osebne namene, temveč za vso skupnost, in so tako
med pripravami vaške cerkve na praznik sv. Janeza Krstnika zgolj pono-
vili, kar so pred tem storili »naši stari«. Delovali so v skladu z implicitnim
mandatom skupnosti. Tako so tudi varovali drevo, da ga fantje iz Krepelj
ne bi vzeli nazaj, kot so grozili, predvsem pa so ravnali po natančnih ne-
napisanih pravilih skupnosti, ki so bila dobro znana in prisotna v kraški
podeželski družbi. »Po starem običaju« je bilo v navadi, da so enkrat letno
ob posebnih priložnostih ali slovesnostih pred vaško cerkev postavili drevo
– mlaj in da je bila naloga njegove priprave ter postavitve zaupana neporo-
čenim fantom v skupnosti: »Tako počnejo vsi mladi po vseh kraških vaseh«
(ast, atta, 205, 7, 2r, dne 8. 9. 1712). To je bil starodaven in splošno spre-
jet običaj, ki ga je lokalna družba dojemala kot povsem legitimnega (Muir
2000, 116; Schindler 2000, 306): »Če to ne bi bil že tako zakoreninjen običaj
mladih v teh in drugih krajih, da si mlaj vzamemo tam, kjer ga najdemo,
ga ne bi posekali niti mi« (ast, atta, 205,7, 2r–3v,dne 8. 9. 1712). V tem
primeru odstranitev drevesa ni bila kršitev pravil, ki bi jo lahko opredeli-
li in sankcionirali kot krajo, temveč ustaljena obredna prisvojitev, zaradi
česar ni zadevala storilcev, temveč njihovo celotno skupnost. Le nekaj let
poprej so, npr., fantje iz Dutovelj ukradli drevo v Tomaju, njegov lastnik pa
ga ni mogel dobiti nazaj oz. tega ni mogel niti zahtevati: »Takšen je običaj,
da gremo posekat mlaj [maggio] ponoči, kajti če gremo čez dan in nas la-
stnik zaloti med dejanjem, mu moramo drevo prepustiti, ko ga pa enkrat
odpeljemo, ga ne more več zahtevati nazaj in ne more niti zahtevati ničesar
zanj« (ast, atta,205,7, 3r, dne 8. 9. 1712).³
Ob dokumentiranem izginotju dreves ostaja dvom, ali so trije fantje res

³ Noč je bila čas mladih (Schindler 2000, 307).
217