Page 216 - Tomajci
P. 216

Alberto Mauchigna


               njeveški čas. Podobne združbe fantov s pravzaprav enakimi lastnostmi in
               posebnostmi so bile značilne za družbeno strukturo italijanskih, švicar-
               skih, nemških, madžarskih in romunskih ruralnih skupnosti. Te skupine
               so imele natančno določene vloge pri nekaterih slavjih, vezanih na ohra-
               njanje obredov plodnosti in na cerkveni koledar, uživale so neke vrste so-
               dno oblast nad vrstniki in mladimi neporočenimi sovaščankami, sodelo-
               vale na poročnih slavjih ter bdele nad moralnostjo pripadnikov skupnosti,
               tudi odraslih. Skratka, bile so del družbenega življenja vasi in so aktivno
               sodelovale pri dejavnostih skupnosti, kot npr. pri ohranjanju običajev, pre-
               prečevanju odklonskih vedenj in varovanju identitete tako pred notranjimi
               kot zunanjimi motnjami in grožnjami.
                 Ti fantje so delovali samoiniciativno, a vendar s pooblastilom in z impli-
               citnim odobravanjem odraslih. Kot posledica zaupanja, ki so jim ga izkazo-
               vali odrasli, je bilo priznanje takih bratovščin del dialoga, od katerega sta
               običajno imeli korist obe skupini. Skupina mladih vrstnikov je kolektivno
               izražala in zastopala celotno vas kot enotno skupnost, kajti znotraj sku-
               pine posamezni člani niso bili pogojeni z okoliščinami svoje družine in so
               se lahko torej oddaljili od napetosti ter konfliktov, ki bi lahko zaznamovali
               odnose med odraslimi. Tako so lahko odrasli mladim prepuščali posredo-
               vanje pri sosedih, ne da bi s tem poglabljali obstoječe razdore in nesoglasja
               vskupnosti. Mladisolahko delovali zenako avtoriteto, kotsojoimeli od-
               rasli, a brez njihove odgovornosti.
                 Naloge, ki so se na mlade prenašale skozi generacije, so dopuščale bur-
               na vedenja in celo izvajanje nekaterih oblik nasilja, ki pa so bile vendar-
               le del nadzorovanih obredov, kar je omililo njihovo intenzivnost in naboj.
               Norme, ki so veljale v skupnosti, so se prenašale preko kolektivnih praks,
               znanj in izkušenj, razpetih med spoštovanjem pravil in njihovim neupo-
               števanjem: »S tem, da so mlade spremenili v oster glas vesti skupnosti, so
               jih v to vest socializirali« (Zemon Davis 1980, 140).
                 Odraslim so mladi s svojo naravno družbeno preobrazbo predstavljali
               kontinuiteto, zaradi česar so dopuščali njihovo (družbeno) nesprejemljivo
               vedenje. Kljub temu pa je med dvema generacijskima skupinama še vedno
               prihajalo do nesoglasij. Npr. ob priložnostih, ko so neredi presegli posta-
               vljene meje, raba nasilja pa se ni podrejala obrednim pravilom – to je ta-
               krat, ko so se mladi ušli izpod nadzora odraslih in so kot neodvisna skupina
               samovoljno interpretirali družbene norme ali razposajeno sproščali svojo
               energijo.
                 Tudi fantje iz devinskega glavarstva so v svojih vaseh na kraški plano-
               ti sodelovali v skupinah sovrstnikov pri uveljavljanju specifičnih vedenj


               214
   211   212   213   214   215   216   217   218   219   220   221